Jure Franko sploh ne ve, komu je posodil ime

Prihodnji četrtek, na Prešernov dan, bo preteklo že 40 let od otvoritve zimskih olimpijskih iger v Sarajevu, na katerih je sodelovalo 1272 reprezentank in reprezentantov iz 49 držav. Šest dni kasneje, 14. februarja, je le malo manjkalo, pa bi se na podelitvi kolajn v moškem veleslalomu razlegla jugoslovanska himna Hej Slovani – Prešernova Zdravljica pač takrat še ni bila v igri.

Primož Juvan Destination Sarajevo

Najhitrejši na drugi progi

Jure Franko je bil na prvi veleslalomski progi na Bjelašnici četrti, na drugi pa najhitrejši, a še vedno malo prepočasen za kasnejšega zmagovalca, za Švicarjem Maxom Julnom je zaostal za 23 stotink sekunde in bil približno enako hitrejši od Andreasa Wenzla iz Lihtenštajna. To je bila prva olimpijska medalja na zimskih olimpijskih igrah za Jugoslavijo, njegov uspeh sta dopolnila pokojni Boris Strel s petim in Bojan Križaj z devetim mestom. Slogan "Više volim Jureka od bureka!"  na enem od navijaških transparentov je v trenutku ponarodel.

Ne samo Franko, pečat olimpijadi so dali tudi njegovi rojaki, ki so sodelovali pri organizaciji, denimo scenografka otvoritvene slovesnosti na stadionu Koševo Meta Hočevar, še vedno legendarna pa je tudi maskota Vučko avtorja Jožeta Trobca.

Prošnja iz sarajevske gimnazije

Tudi po vseh teh desetletjih je Jurek prisoten v Sarajevu. Natančneje, na priljubljeni izletniški planini Trebević (1627 m. n. v.), kjer so za olimpijske igre zgradili kombinirano stezo za bob in sankanje, in kjer je 54-letni Primož Juvan iz Zagorja ob Savi postavil planinski dom, ki še ni povsem dokončan. Seveda ga je poimenoval po Juretu Franku. "To so olimpijske planine in iskal sem povezavo med igrami, Sarajevom in Slovenci. Ime se je pojavilo na dlani," nam je povedal v telefonskem pogovoru.

Začelo se je pred več kot 20 leti, ko sta se Vedran Oručević in Elvir Kazazović iz Športne gimnazije Sarajevo obrnila na alpinistični odsek Planinskega društva Domžale s prošnjo, če bi jim lahko pomagali z rabljeno opremo za turno smučanje. "Želela sta dijakom predstaviti ta šport in res smo je nekaj zbrali ter jo odpeljali v Bosno. Potem sem se začel tja vračati in se počasi preselil skupaj s svojim poslom," je pojasnil Juvan.

Koča stoji na zahodnem grebenu Trebevića- facebook

Ne bo več bežal v hribe

V Sloveniji je bil direktor prodaje v podružnici švicarskega podjetja za dvigala, pomične stopnice in trakove Schindler: "To delo sem deset let opravljal tudi v Sarajevu, kasneje pa zanje izvajal projekte v tujini, Savdski Arabiji, Veliki Britaniji, na Irskem. No, v Savdski Arabiji sem imel malo dela in veliko časa ter začel razmišljati, da bi v življenju počel nekaj drugega. Ker sem celo življenje bežal v hribe, sem se nazadnje odločil, da ne bom več. Da bom bival kar tam, na višini, v naravi."

V Bosni je planinskih domov manj kot pri nas, predvsem zaradi drugačne zgodovine pohodništva, nekaj pa so jih požgali med balkansko morijo. Juvan je takrat že imel hišo na pobočjih Trebevića in ko se je vzpel na njegov vrh, ga je motilo, ker se ni mogel nikjer okrepčati. Zakaj torej ne bi sam postavil koče?

"Po začetnih težavah z dovoljenji so uradniki v Hreši, ki spada v občino Istočni stari grad, pokazali posluh, sploh ko so mi pismo podpore poslali prijatelji iz gorske reševalne službe Republike Srbske," je nadaljeval Juvan. Gradil je v lastni režiji, ob občasni pomoči prijateljev iz Sarajeva in prostovoljcev z vsega sveta, od Čila do Tasmanije in od Kanade do Avstralije, s katerimi je vzpostavil stik prek prostovoljske internetne platforme. "Začel sem s 3000 evri in so se mi vsi smejali. Do zdaj sem vložil med 25.000 in 30.000 evrov."

Traktorska prikolica na džipu

Koča na 1430 metrih nadmorske višine ni velika, v tlorisu meri 7 krat 7 metrov, pred njo je velika terasa. Leta 2018 se je lotil skeletne gradnje, na lesene okvire pritrdil OSB plošče, izolacijo pa obložil s prav tako leseno fasado. "Material sem vozil z džipom na traktorski prikolici, 18 kilometrov daleč iz doline. O cesti ne bi govoril, sicer je speljana do repetitorja, vendar sem se jaz umaknil stran od nje, ker nisem hotel, da bi se obiskovalci sem vozili z avti. Skratka, do mene je bolj off-road. Sem pa kočo odprl takoj, ko sem prvič prinesel sekiro gor. V vedru je bil pir za prijatelje."

Vodo si natoči na izviru v vasi Blizanci na južni strani Trebevića in kanistre naloži na starega range roverja, če je sneg, jo prinese na hrbtu, 11 kilometrov daleč.  Elektriko dobiva prek sončnih celic, "ravno toliko, da lahko napolnimo telefone", kuha na plin. Pri opravilih okrog doma in pomivanju posode mu še vedno pomagajo prostovoljci, ki jim nudi posteljo in hrano, kuhalnice pa ne izpusti iz rok: "V ponudbi so piščančja obara, torej ajmoht, pasulj, včasih tudi golaž in jota, ki je gostom kar všeč."

Februarja bo menda spoznal Franka

Starejši planinci imajo Jureka še vedno raje od bureka, mlajši pa rabijo pouk. "Včasih me vprašajo, če sem jaz Jure Franko, po katerem se imenuje dom. Potem jim razložim zgodovino," se je Juvan namuzal v telefon. Franka še ni spoznal, si pa želi, da mu predstavi svoj življenjski projekt. "Enkrat sem ga klical, a se je oglasila tajnica, bil je na službeni poti v tujini. Upam, da se mi bo priložnost ponudila prihodnji mesec. Devetega in 14. februarja bosta veleslaloma na Jahorini in Bjelašnici, kolikor vem, je potrdil svoj prihod."

Podobno kot bodo okrogli jubilej zgodovinske olimpijade obeležili v Sarajevu, ne samo s smučarskama tekmama, ampak tudi z velikim koncertom, na katerem pa po velikem odporu številnih Sarajlija očitno ne bo nastopil Tony Cetinski, so tudi v ljubljanskem muzeju novejše in sodobne zgodovine 18. januarja odprli razstavo Srebrne igre 1984.