Prizori helikopterjev nad japonsko jedrsko elektrarno Fukušima, ki v razpokano reaktorsko stavbo zlivajo vodo, dajejo vtis, da so stvari povsem ušle izpod nadzora. Je pregrevanje sredic mogoče zajeziti kako drugače?
Elektrarne so potres prestale sprejemljivo, vse varnostne funkcije so delovale eno uro, dokler se ni pojavil popotresni val. Ta je presegel vsa pričakovanja in uničil infrastrukturo v elektrarni, ki je zunaj najbolj zaščitenih objektov. Elektrarne so ostale brez vira električne energije, zato je nastal ključen problem hlajenja sredice v treh reaktorjih, ki so delovali s polno močjo. Preostalo jim ni nič drugega, kot da poskušajo hlajenje zagotoviti z nekimi improviziranimi metodami, ki niso učinkovite. Delno se je začela odkrivati jedrska sredica, poškodovalo se je jedrsko gorivo. Sledila je velika produkcija vodika, ki je povzročil eksplozije na zunanjem delu reaktorske zgradbe. Stanje pa so poslabšale eksplozije znotraj reaktorja, ki so pripeljale do poškodb reaktorske zgradbe, vsaj na enoti dva, verjetno tudi na enoti tri. Ob tem prihaja tudi do radioaktivnih izpustov v ozračje – za zdaj v lokaliziranih razmerjih, v neposredno okolico elektrarne oziroma tisti ožji del, ki je bil evakuiran.
So bili to nadzorovani izpusti, kot so sprva trdili?
Zdaj niso več nadzorovani. Na začetku so sami odpirali odvodne poti za sprostitev pritiska, zdaj pa zaradi poškodb prihaja do nekega stalnega izpusta. S tem so se pojavile tudi težave pri reaktorjih štiri, pet in šest, ker je bilo verjetno vse gorivo spuščeno v bazen za iztrošeno gorivo, saj je bila elektrarna v fazi menjavanja goriva. Ti bazeni brez vsakršnega poseganja zdržijo kakšen teden, potem pa se tudi tu stvari začnejo razvijati v negativno smer, ker se voda pregreje, če se ne dopolnjuje. Skratka, kot jaz vidim stvari, še zdaleč niso stabilizirane; odvijajo se po nekih naravnih zakonitostih in bodo še trajale. Seveda pa bodo iskali nove rešitve za hlajenje izpostavljenih sredic in bazenov.
Koliko časa bo trajala ta negotovost?
Nihanja lahko po mojem mnenju trajajo nekaj dni. Moramo pa se zavedati, da imamo vsi skupaj na voljo grobo sliko. Dobro je, da so bili dovolj zgodaj dovolj konservativni in so evakuirali 20-kilometrski pas. Ti izpusti gredo torej v prazen prostor, tako da ne bo nekih širših posledic; tako vsaj pričakujem.
Kakšen pa je najbolj črn scenarij?
Zagotovo se lahko uničijo sredice, kar se je delno že zgodilo, lahko se ta proces nadaljuje, ampak še vedno ne govorimo o nikakršni verižni reakciji – ta ni mogoča in se ne bo zgodila, kakor se je v Černobilu. Potekajo le naravni razpadi tako imenovanih reaktivnih elementov, ki imajo svoje zakonitosti. Glavnina emisijskih produktov bo tako ostala, kjer so reaktorji. Nek del radioaktivnih plinov pa bo šel v ozračje.
Kakšna je rešitev za te reaktorje? Jih bodo zalili z betonom?
Ostali bodo tam, kjer so. Kakšni bodo varnostni ukrepi, pa je odvisno od tega, kaj se bo zgodilo z njimi. Vsekakor bo treba na prve tri reaktorje, ki so obratovali, postaviti neke varnostne ščite.
Če pogledamo povsem tehnično: v reaktorjih je toliko in toliko gorivnih elementov, naravni proces razpadanja bo trajal toliko in toliko časa …
Ti procesi naravnega razpada bodo trajali dolgo, tukaj govorimo o mesecih in letih, vendar je kljub temu bistvena zajezitev izpustov v okolje.
Zaupate uradnim meritvam stopnje sevanja v okolici Fukušime?
Zaupam, ker objavljajo tudi rezultate meritev, ko se sevanje povečuje. Ampak to vprašanje je zdaj pase. Opravlja se namreč toliko neodvisnih meritev, da podatkov ni mogoče prikrivati.
Lahko pri tej jedrski elektrarni govorimo o nezadovoljivem načrtovanju, predvsem pri nadomestnih virih energije za hlajenje reaktorjev?
Če nekaj postavite kot projektno osnovo, so vsi dogodki znotraj osnove okej. Pri njih pa je odpovedala projektna osnova za višino popotresnega vala. Mislim, da je bila njihova zaščita postavljena za 6,5-metrske valove, ti pa so segali do osem metrov. S tem odpove tudi vsako razmišljanje, kaj bi še morali narediti. Takšni valovi preprosto niso bili predvideni – zakaj ne, ne vem.
Nekaj strokovnjakov pravi, da bi bili učinki nesreče, kakršna je bila v Černobilu, danes veliko hujši, in to ne samo zaradi večje poseljenosti, ampak ker so oblasti takrat žrtvovale na tisoče ljudi, ki so fizično čistili posledice. Danes to seveda ni mogoče.
Če malo poenostavimo stvari in se preselimo 25 let nazaj, v bivšo Sovjetsko zvezo, je bila cena človeka zelo nizka in tako je bil tudi obravnavan pri sanaciji nesreče. Ampak prepričan sem, da tovrstne pojave lahko nadzorujemo tako, da bo za vse udeležence varno in sprejemljivo. Kolikor spremljam japonski primer, gre za visoko stopnjo skrbi za okoliške prebivalce, tudi za zaposlene, ki jih umikajo z območja, ko ocenijo, da so izpostavljenosti prevelike.
Je glede na to, da jedrske elektrarne upravljajo zasebna podjetja, nadzor manjši? Japonski TBCO so v preteklosti že obtoževali prikrivanja podatkov. Tudi WikiLeaks je denimo objavil dokumente, da so njegove elektrarne potresno varne le do sedme stopnje?
Glejte, določene netransparentnosti ekip v sklopu TBCO so bile v preteklosti zaznane. Nekateri podatki so se resnično prikrivali. Vendar na to ne gledam v kontekstu, ali je nekaj zasebno ali državno, ampak bolj v specifiki japonske kulture. Njihove vrednote ali vzorci so drugačni od naših. To je svet, ki na individualni ali širši ravni zelo težko priznava, da je nekaj storil narobe. Tam bo človek raje kot to naredil – da ne rečem – harakiri. Tudi hierarhija pristojnosti je zelo izrazita in tisti, ki je na vrhu, uživa izjemno spoštovanje, zato mu je še toliko težje javno govoriti o neprijetnih rečeh.
Vsa ta negotovost in strah pred napakami pa sta se preselila v Evropo…
Smo v fazi enega silnega, bom rekel političnega cunamija po vsem svetu, v katerem se vsak odzove po svoje, pri tem pa je bolj malo racionalnosti. Nacionalne politike se odzivajo zelo različno – glede na svoj prostor, politično pozicijo ...
Ali nenaden stop jedrskim elektrarnam v Nemčiji odraža neko nezrelost politike, države nasploh?
Tudi. Merklova se je odzvala v kontekstu svojega političnega preživetja. A ne odzovejo se samo nacionalne nomenklature, ampak tudi nevladne organizacije, vsaka po svoje; vsaka želi dati svoje sporočilo, svoje stališče, tako da imamo informacijsko anarhijo v glavah. V tem trenutku bi se morali osredotočiti na reševanje krize, pomagati Japonski ter potem delati neke sklepe.
Bi stresni testi in primerjava varnosti jedrskih elektrarn, ki jih predlaga Evropska komisija, kaj pomagali? Govorim o zaupanju.
To je politična poteza, politična gesta, kdo bo dopadljivejši, kdo bo predlagal kaj pametnejšega. Stresne teste imamo kar naprej in ne bojimo se nobenega novega, ki bo enotno izveden v vsej srenji jedrske energetike. Ampak to so tipične ideje na vrat na nos, naredimo nekaj, da upravičimo svoje poslanstvo, da se ta trenutek počutimo varne. Vsem je bolj kot to, kako lahko pomagamo ljudem na Japonskem, pomemben občutek varnosti. V začetni fazi bo tega seveda ogromno, vendar kot vemo, so bile vse nesreče – tako v jedrski kot kateri drugi industriji – generator napredka. In tako bo tudi tukaj. Cena za napredek pa je bila žal različno visoka.
Po stresnih testih naj bi bila Jedrska elektrarna Krško ena od varnejših v Evropi.
Glede na to, da smo edina elektrarna v državi, smo toliko bolj izpostavljeni, tudi vsem mednarodnim ustanovam, ki so kadarkoli presojale stanje jedrske varnosti pri nas. To je prednost za nas, vedno smo bili pod drobnogledom in pozitivnim pritiskom.
Bo pa verjetno zelo težko povrniti zaupanje v tako imenovano jedrsko opcijo?
Tu ni nobenega dvoma. Zaupanje se na vsakem področju gradi na dolgi rok in ta katastrofa bo zaupanje brez dvoma zelo omajala. Sicer sem optimist, kajti boj za razpoložljive vire in energijo je tako velik in tako zaostren, da bo imela jedrska energija tudi v prihodnje pomemben delež.
Italija namerava graditi jedrske elektrarne, prav tako Finska, Poljska ...
Ja, vse odločitve pred katastrofo so bile naravnane v povečano koriščenje jedrske energije v komercialne namene, tudi pri nas. O tem, kako se bodo načrti revidirali, je še prezgodaj govoriti. Zagotovo pa se bodo vse nacionalne politike vrnile k premisleku. Kako hitro, s kakšnimi rešitvami se bodo ti procesi odvijali naprej, pa je zelo odvisno od posameznih držav.
Ni mogoče pričakovati neke evropske strategije?
Ne, mislim, da ne. Vsi se bodo hitro poenotili, da morajo biti elektrarne varne, da morajo biti skupna merila, ampak ta bodo zelo na načelni ravni, ker se do zdaj Evropi ni uspelo dogovoriti o skupnih, natančnih merilih o tem, kaj je dobro in kaj ne, kaj je sprejemljivo in kaj ne, ampak je to v izključni pristojnosti posameznih držav in tako bo po mojem mnenju tudi ostalo. Nek korak naprej bo, ampak ne odločilen. Evropa je na vseh segmentih ohlapna družba in taka bo tudi tukaj.
Nesreča v Černobilu je za več let ustavila vse nove projekte, tudi gradnjo odlagališča pri nas. Kaj bi se lahko zgodilo zdaj?
Vsi scenariji so možni, ena in druga smer, tako da ničesar ne izključujem. V različnih državah bodo sprejete različne usmeritve.
Zakaj se gradnja odlagališča pri nas ne premakne, čeprav imamo lokacijo izbrano že nekaj časa?
Stvari se slabo odvijajo, težko bi rekel, ali se odvijajo nazaj ali naprej. Prej nazaj kot naprej. Mnogi se trudijo, da se ne bi zgodilo nič, čeprav za to nimajo nekih argumentov – ne v odločitvah slovenske vlade ne v sprejetih strategijah v Sloveniji –, vendar se kljub temu vsi postopki zavlačujejo. Iščejo se razlogi, zakaj se ne da naprej, tako da se ta projekt potiska v neko daljno prihodnost. To seveda ni dobro, ker gre za neko dodatno tveganje za nas. Vseskozi obratujemo na meji zapolnjenosti začasnega skladišča, kar je v nekem stabilnem obratovanju še sprejemljivo, pri nepredvidenih dogodkih pa bi bilo odpadkov več in jih ne bi imeli kam skladiščiti. Nekdo nas skratka potiska v nepotrebno tveganje, čeprav imamo lokacijo, tehnološke rešitve in denar.
Morda je razlog prav v denarju, s katerim želi politika razpolagati po svoje? Zadnji primer, ki je to nakazal, je bil nakup obveznic Dela prodaje.
To je vedno v ospredju, razpolaganje z denarjem je zelo mamljiva zadeva in v tem primeru se v sklad za razgradnjo nalaga ogromno sredstev.
Je torej ena večjih nevarnosti za jedrske elektrarne in njihovo varnost vmešavanje politike v stroko?
Predvsem če se dnevna politika vpleta in spreminja stališča na kratki rok. Ponekod je to zelo drastično in ima zelo negativne posledice. Strokovne odločitve morajo biti trajne – šele potem lahko rečete, da imate stabilno okolje, ki je zrelo za tako tehnologijo in jo izkorišča; če temu ni tako, potem je boljše, da tako nezrelo okolje nima jedrske energije.
