Mensa Slovenija je organizacija, ki združuje vse ljudi, katerih IQ spada med najvišja 2 odstotka. Gre za mednarodno organizacijo, ki deluje že od leta 1946. Nekateri člani se v javnosti ne želijo izpostavljati, spet drugi za svoje članstvo povedo kar sami. V Sloveniji sta člana Mense na primer Iris Mulej in Artur Štern. O Mensi in o pomembnosti in vlogi IQ smo se pogovarjali z Matjažem Podmiljšakom, ki je član Mense že 11 let.
S čim se v Organizaciji Mensa sploh ukvarjate?
Pri nas v Sloveniji je situacija malce zapletena, saj nam primanjkuje prostovoljcev. Ukvarjamo se z odkrivanjem in razvijanjem nadarjenosti pri otrocih. Izdali smo tudi knjigo IQ otroka: skrb staršev. Želja je, da bi na tem področju naredili še kaj več. Nekatere Mense delajo res neverjetne stvari. Na Češkem recimo je ekipa res velika, celo tako daleč so šli, da so nekateri pustili službe in se v Mensi zaposlili. Izvajajo veliko testiranj in so nasploh zelo prisotni.
Šolski sistem je bil narejen za povprečne. Nadarjenim se sicer tudi nekaj pomaga, a se jih načeloma bolj usmerja v povprečje. Nadarjeni otroci se pri rednem pouku dostikrat dolgočasijo, postanejo nemirni in začnejo motiti pouk. Kdor pa pouku ni sposoben slediti, je prestrašen in miren. Take imajo učitelji najraje, ker običajno ne delajo problemov. Nekateri pa potem ravno zaradi dolgčasa, ker snovi ne razumejo, delajo zgago. Preko igre lahko ugotovimo, kaj je otroku všeč. Nekateremu bolj leži telovadba, drugemu glasba, tretjemu naravoslovje. Kdor se ukvarja s tistim, kar mu leži, je veliko bolj zadovoljen in uspešen tudi v službi.
Pa testirate tudi otroke?
Testi obstajajo, vendar otrok pri nas ne testiramo. Otrokov IQ se spreminja z odraščanjem. Kje je razlog, strokovnjaki točno ne vedo. Poleg tega pa na rezultat vpliva tudi počutje, pripravljenost in motiviranost za reševanje ter utrujenost. Rezultati pa se pri odraslih, ki jih testiramo, skozi leta bolj malo spreminjajo, ali pa so še celo slabši. Verjetno gre za pomanjkanje napetosti in pričakovanja, ki je prisotno prvič. Pri nas se lahko namreč vsak testira trikrat, med vsakim testiranjem pa mora biti enoletni premor, da si oseba ne bi preveč zapomnila vaj. Pri otrocih pa imamo še eno oviro. V Mensi lahko sodelujejo le polnoletni člani, mladoletni morajo imeti svojega zakonitega zastopnika. V drugih Mensah se je že dogajalo, da so potem na sestanke hodili starši s svojimi idejami, mnenji in prepričanji in je bilo z njimi težko sodelovati.
Nam je IQ dan ali lahko nanj vplivamo?
Vsak se rodi z nekim potencialom, pa naj bo to na področju možganov ali pa mišic. Vsak ima neko število nevronov, pa tudi mišičnih vlaken. Od vsakega posameznika je odvisno, kaj s tem potencialom stori, koliko trenira mišice in koliko ustvari nevronskih povezav v možganih. Začeti je treba že pri otrocih. Ne z nekim prisilnim učenjem, temveč z učenjem preko igre. To se lepo vidi na primer pri otrocih glasbenikov. Ti so glasbeno bolj nadarjeni, enostavno zato, ker so že v otroštvu obkroženi z glasbo. Od otroka, katerega starši cel dan sedijo na kavču in gledajo televizijo, težko pričakuješ, da bo postal znanstvenik. Seveda pa obstajajo izjeme – poznamo tudi primere, ko so se otroci, ki so otroštvo preživeli v podpovprečnih razmerah, razvili v zelo razgledane ljudi.
Omenili ste gledanje televizije. Kaj pa tablice, ki postajajo pogosta igrača otrok? Kako te vplivajo na razvoj otroka?
Vsako pretiravanje škoduje. Se je pa v vsakem obdobju nekaj kritiziralo. Generacija prej je visela na računalnikih, ta generacija visi na tablicah. Vsaka stvar ima dobre in slabe lastnosti. Buljenje v televizijo pač nima nekih velikih koristi, razen če otrok gleda programe v tujem jeziku in se ga, vsaj pasivno, tako nauči govoriti. Zahvaljujoč računalniku so se nekateri naučili desetprstnega tipkanja, hitreje se znajdejo v programih. Igrice so bile vsaj na začetku dostopne le v angleščini, tudi tako se otrok uči jezika.
Kako izgleda testiranje?
Na testiranje se je treba prijaviti prej. Lahko pridete tudi brez prijave, a v primeru zapolnitve mest bodo prednost imeli prijavljeni. Za testiranje potrebujete le pisalo in osebni dokument. Kandidati najprej rešijo nekaj vzorčnih primerov, da je vsem jasen način reševanja nalog. Naloge so praktične, znanje jezikov ni potrebno, prav tako ne znanje matematike ali fizike. V danem zaporedju likov je treba najti manjkajoči lik. V 20 minutah je treba rešiti od 40 do 45 nalog, torej je za vsako nalogo povprečno na voljo pol minute časa, zato je treba razmišljati zelo hitro. Na začetku so naloge bolj enostavne, potem pa postajajo vse težje. Naloge v testih so uradne, na testiranju pa je prisoten tudi psiholog. Prepisovanje in slikanje vprašanj seveda ni dovoljeno, na kar zelo pazimo, zato tudi ne poznamo primera, da bi nekdo do testov pred testiranjem prišel. Da bi postal član Mense mora kandidat na preizkusu doseči rezultat v zgornjih dveh odstotkih.
Koliko ljudi se je do sedaj že testiralo?
Točne številke žal nimamo, ker se testiranja od začetka niso beležila podrobno. Mensa je bila v Sloveniji sicer ustanovljena leta 2002. Ocenjujem, da smo od takrat testirali od 3000 do 4000 ljudi. Zadosten rezultat je doseglo okoli 1200 ljudi. Izmed njih se je v naše društvo včanilo okoli 800 ljudi. Trenutno pa imamo približno 300 polnopravnih članov. Vsako leto izvedemo približno 3 testiranja, največ v Ljubljani. Testirat se pridejo večinoma študentje. Upam, da nam bo nekoč uspelo vzpostaviti testiranja na mesečni bazi. Zavedamo se, da so trije termini premalo, da bi lahko ustrezali vsem.
Zakaj se ljudje največkrat pridejo testirat?
Iz gole radovednosti. Marsikdo ugiba, kakšni ljudje so v našem društvu in imajo od nas visoka pričakovanja. Pričakujejo smetano, kot je v kakšnih drugih klubih. Večina ljudi pri nas pa je povsem preprostih. Naša srečanja potekajo brez velikega pompa, ljudje se družijo in med seboj pogovarjajo. Smo ljudje kot vsi drugi, imamo takšne in drugačne težave. Inteligenca ne pomeni superiornosti na vseh področjih. Lahko si odličen glasbenik, pa ne znaš delati z denarjem. Lahko si odličen znanstvenik, pa se ne znaš pogovarjati s človekom. V Mensi marsikdo najde nekoga sebi podobnega, ki dela na podobnem področju in si z njim izmenjuje izkušnje. Zelo zanimiva so tudi druženja s tujimi člani. Aktivno se udeležujemo evropskih srečanj. Letos tudi organiziramo smučanje na Golteh, kamor bodo prišli člani Mense iz različnih držav. Nekateri člani skupaj preživijo tudi novo leto.
Bi rekli, da visok IQ pomaga tudi na delovnem mestu, ali je to morda celo breme?
Marsikdo tega v službi ne potrebuje ali se celo zboji, da bo zaradi tega imel probleme. Nekateri namreč menijo, se osebe z visokim IQ delamo pametne. Na kakšnih visokih, morda mednarodnih pozicijah, pa je to lahko dodatna vrednost. Zgolj zaradi članstva v Mensi sicer službe ne dobiš.
Gre tukaj za stvar naše kulture, kjer že samega sebe skorajda ne smeš pohvaliti, da ne bi izpadel samovšečno?
Povsem možno. Nekateri vse glede IQ-ja zaničujejo. Vsak mora sam oceniti, v kakšni družbi o tem lahko govori. Se je že zgodilo, da so mi na intervjuju dali v reševanje uganko. Tekačem denimo na intervjujih ne bodo rekli, naj gredo teč. Namen intervjuja ni reševanje ugank in da mi izpademo kot cirkuške opice. Pogosto tudi prihaja do norčevanja, nekateri pa so na to zelo občutljivi in se zato raje ne izpostavljajo.
Kdaj pa ste se testirali vi sami?
Letos bo 11 let. Imel sem cimra, ki je bil zelo angažiran in je šel rešit test, ko se je Mensa v Sloveniji formirala. Takrat se je šel testirat le on in bil tudi sprejet. Čez nekaj let sem se šel testirat tudi sam in bil prav tako sprejet.
Za konec bi vaše bralce povabil na naslednje testiranje, ki bi maja. Točni datum še ni znan, prijave pa sprejemamo na testiranje@mensa.si. Vse vabimo, da se prijavijo in preverijo svoj IQ. Po spomladanskem testiranju organiziramo tudi piknik, kjer se kandidati, ki bodo dosegli zadostno število točk, lahko včlanijo v Menso.
Matjaž Podmiljšak, Mensa
taksen test bi moral biti obvezen za vse kandidate za funkcijo.
Zato pa imamo Slovenci rek, da je nekdo pametn da mu kar škodje.
njihov bi bil 0 ali minus