Poleg usklajenih vizualnih podob ter posvečenosti normalizacije odnosov med Zagrebom in Ljubljano hrvaško premierko Jadranko Kosor in slovenskega premierja Boruta Pahorja združuje najmanjša javnomnenjska podpora, ki sta jo kdaj uživali vladi na obeh straneh Kolpe.
Toda podobnosti še zdaleč ni konec: tako na Hrvaškem kot v Sloveniji se je izčrpal črno-rdeči politični model. “Oni (torej oboji!) so del problema in ne del rešitve,” je v Facebookovem jeziku razložil Ivan Pernar, mladec, ki (tudi) na ulici katalizira nezadovoljstvo množic na Hrvaškem.
V Sloveniji še nismo tako daleč, saj so mladi pravočasno preklopili na preizkušeni recept in skupaj s preračunljivimi sindikati blokirajo reforme, ki bodo najprej “zaklale” prav mlade.
A verjamem, da (še) niso vsi mladci skorumpirani po vzoru ta starih – elit. V Sloveniji precej svežine kažejo tudi najrazličnejše civilne pobude, ki dokazujejo, da si ljudje še kako želijo sprememb, čeprav teh očitno ni več mogoče izvesti z obstoječo politično ponudbo. Treba jo bo obogatiti z novimi obrazi ter namesto levih in desnih ponuditi kaj tretjega. Pa ne DeSUS.
Tretja pot? No, na Balkan morda res s skoraj 15-letno zamudo prihaja tako imenovani koncept tretje poti, ki je na Otoku na oblast pripeljal Tonyja Blaira. Pri sosedih so ustanovili laburiste, ki so v pičlih nekaj mesecih že nabrali podporo, ki bi jim omogočila prestopiti prag sabora. Damijani, soršaki, šušteršiči, pezdirji, klemenčiči in drugi – kaj čakate? Državljani vas potrebujemo! Ulice si res ne želimo. Če pa ne bo šlo drugače ...
