Pred prometno nezgodo je bila zelo uspešna študentka, pridno je delala prek študentskega servisa in trenirala dvoranski hokej. Živela je povsem normalno življenje. "28. novembra 2003 je bila zelo poledenela cesta. Ko sem se vračala s treninga domov, me je pri Zmincu vrglo na bankino, nakar sem močno trčila. Za nezgodo sem bila kriva sama," pripoveduje 26-letna Maja Činku iz okolice Škofje Loke.
Ko sem se prebudila iz kome, sem nekaj časa govorila le nekaj besed v francoskem jeziku. Po pripovedi mame sem sprva govorila le, če so me poklicali po mobitelu, čeprav so bili kličoči poleg moje bolniške postelje. Nisem se zavedala, da je kdo ob meni. Brez telefona se na začetku nisem pogovarjala, poudari Maja.
Poškodba čelnega režnja
"Nesreča je bila zelo huda. Iz zvite pločevine so jo morali izrezati gasilci, nakar je bila odpeljana v klinični center. Maja je bila v komi skoraj en teden. Ko se je začela zbujati, se nam je počasi vračalo upanje. Važno je bilo, da je Maja živa, o posledicah poškodbe nismo vedeli nič," doda Ana Činku, Majina mami.
Maja je v nesreči utrpela poškodbo čelnega režnja, kjer so zajete vse izvršilne funkcije – načrtovanje, organizacija, čustva, nadzor za vedenje. Spremenila se je Majina osebnost. Najprej je bila na intenzivni negi, nato na nevrokirurgiji, po 14 dneh je prišla domov, sledila pa je rehabilitacija na URI - Soča.
"Pomagala mi je hčerkina volja"
"Prva novica o nesreči je neverjeten šok. Strah sem nekako prebrodila, saj sem videla, kako se je Maja prebujala iz nitke življenja. Važno je bilo, da je preživela. Ni znala pisati, ni poznala številk, prizadet je bil govor, razumevanje. V nesreči je utrpela tudi poškodbo vidnega polja, roke, imela je zlomljen kolk in medenico. Najbolj mi je pomagala hčerkina neverjetna volja in želja," dodaja mami.
"Po nesreči nisem vedela, kaj točno se dogaja z mano. Želela sem si, da bi življenje ostalo tako, kot je bilo pred nezgodo. Že leta 2004 sem začela občasno hoditi na predavanja. Po štirih letih sem naredila prvi letnik, zdaj imam zaključene vse izpite in sem tik pred diplomo politologije na FDV," nam veselo pove Maja.
Maja ČinkuZaradi vedenja in mišljenja ljudi sem imela občutek manjvrednosti, ampak se na to nisem ozirala. Meni se smeji, veselim se končanja študija, vpisala bom magisterij sociologije, strah me je le iskanja zaposlitve.
Bodrila sama sebe
"Ves čas sem si govorila 'Maja, moraš uspeti, hočeš uspeti, diplomirala boš in nič ne bo drugače'. Velikokrat sem se zjokala, saj sem za en izpit porabila ogromno časa. Kljub temu sem imela voljo in nadaljevala. Začela sem se udeleževati maratonov, saj sem tako doumela, česa vse sem sposobna. Vse to mi je pomagalo, da sem šla naprej. Kdor ima poškodbo glave, mora stremeti k boljšemu jutri, saj ni vse tako črno. Največja opora mi je bila mami, veliko pa sta mi pomagala tudi sestra in brat."
Kaj če …
"Nerada se spominjam preteklosti in živim za boljši jutri ter čim hitrejše okrevanje. Ne ukvarjam se z vprašanjem, zakaj se je nesreča morala zgoditi, saj se za vsakim dogodkom skriva določen namen."
Prave prijatelje spoznaš v nesreči
Maja poudarja, da prave prijatelje spoznaš v nesreči. "V bolnišnici so me obiskovali številni znanci in prijatelji, kasneje so prihajali tudi do mene domov. Sama sem se popolnoma spremenila, zato so me zapustili. Le dve prijateljici iz osnovne šole, Petra in Tanja, sta mi vedno stali ob strani."
Zahvala
"Zahvaljujem se vsem strokovnim sodelavcem FDV-ja, še posebno gospodu Ožboltu in Zorki Stopar, ter vsem profesorjem, ki so imeli razumevanje, ker sem študentka s posebnimi potrebami," konča Maja.
