"Gremo, gremo, meja je odprta!"

"Ne more hoditi, ne more hoditi, zelo jo boli," v polomljeni angleščini pravita moška, vsak na eni strani podpira žensko, ki se kremži od bolečine. Nekako sta jo iz želežniške postaje, kamor je nekaj minut pred tem pripeljal vlak z begunci iz Dobove, pripeljala do šotora na zgornjem platoju namestitvenega centra, kjer potekajo registracije. "Pripravite dokumente, pripravite listine iz  Srbije," vmes kričijo policisti.  

Begunci iz Sirije dokumente imajo

S prostovoljko iz Civilne zaščite se spogledava. "Pojdi do ambulante po voziček, jaz počakam z njo. Najprej jo je treba registrirati," mi pravi. Na zgornjem platoju so šotori prve pomoči sicer že pripravljeni, vendar še ne delujejo, zato je treba na spodnji plato.

Hitro sem nazaj, stopim skozi šotor, kjer policisti popisujejo begunce. "Je že skozi," mi pravi eden od njih, ki se ravno ukvarja z veliko begunsko družino, ki nima nobenih dokumentov. "Moja" bolnica je iz Sirije, dokumente je imela, zato so postopke opravili hitro. Čaka me sama, na klopci pred velikim šotorom. Posedim jo na voziček, vojak zraven pravi:"Grem z vama," in mi začne utirati pot med množico ljudi, ki odhajajo v šotor. 

"Jaz v Nemčijo!"

"Tvoja družina?" me zanima. "Sestra in dva otroka. Moja," pokaže najprej na sebe in potem proti šotoru. Skušam si zapomniti, kje sem jo pobrala, ker vem, da bo v množici družino težko najti. "Moje ime: Lejla. Boli, boli," še pove in me zaskrbljeno gleda. "Vse bo v redu, k zdravniku greva," ji pravim. "Jaz v Nemčijo," mi še pove. Prvič se nasmehne. 

"Ami, Ami!"

Sergeja Hadner Hvala

Mlada Sirka otrokoma očitno razloži, da bo morala v bolnico in da bom zanju poskrbela jaz. Sedemo na zasilno posteljo, črnooka otroka zreta vame. Primem telefon in jima začnem kazati slike svojih otrok. Tiščita skupaj glavi in gledata v mali ekran in začneta komentirati. Mama se mi nasmehne in pokima, vidim, da ji je odleglo. Zaupa mi. 

Naprej, samo naprej!

S pomočjo dveh mladih fantov, delujeta mi kot Afganistanca, v šotor pripeljejo novega bolnika. Leže na postelji, otroka in jaz onemimo. Njegova noga je silno otečena, iz odprte rane curlja gnoj. "Ne glej," rečem mali in ji pred oči položim dlan. Nasmehne se mi in odkima. Njen pogled pravi: "Videla sem že kaj hujšega." 

Eden od fantov zna nekoliko angleško: "Udaril se je v skalo. V morju. V Grčiji," pove. "In ni šel k zdravniku vse do sem?" začudeno vprašam zdravnika. "Ogromno je takih, ne gredo k zdravniku, dokler lahko hodijo. Naprej, čim prej hočejo naprej. Ampak zdaj mora nujno v bolnico, tole je treba čim prej prerezat in očistit, sicer lahko gre noga," pravi in zmiguje z glavo. 

Faris Said, Faris Said ...

Pogledam otroka, deklici se zapirajo oči. "Ju peljem spat?" na pol v angleščini na pol pa z gestami vprašam mamo. Pokima mi. "Faris Said," pravi in kaže proti šotorom. Njega moram torej najti. Vstanemo, fant si oprta nahrbtnik. pomaham mami in ji še enkrat povem, da bo vse ok. "Hvala, hvala," pravi in me hvaležno gleda. V svoji roki začutim malo otroško roko. Stisnem jo in gremo proti zgornjim šotorom.

"V šotor ne morete"

"Faris Said, Faris Said," ponavljam v mislih. Vsi trije veliki šotori na zgornjem platoju, ograjeni z ograjami in zastraženi s policijo ter vojaki, so polni beguncev. Otroka peljem do zadnjega šotora, odkoder sem peljala njuno mamo. Policistu pred ograjo razložim, da iščem njune sorodnike. Globoko zavzdihne. "Treba bo po prevajalca, kar tako ne morete v šotor," pravi. Pozno je, otroka sta izčrpana. "Samo do vhoda me spustite," policist odpre ograjo in že k meni pristopita moška, ki ju otroka prepoznata in se ju razveselita. "Kje je moja nečakinja? Kdaj se vrne? Bomo lahko šli naprej še danes?" me začne spraševati. Policist ga pokliče k ograji in mu začne razlagati, mene pa nekdo cuka za rokav.

V temi po centru le v paru

"Boli, boli noga," pravi moški z aziatskimi potezami. "Lahko hodiš?" sprašujem in, ker ne razume, kažem. "Ne, ne," odgovarja in se naslanja na prijatelja. "Počakaj tukaj," mu pokažem na robnik ob drevesu. Sede. "Počakaj," pravim še enkrat in mu nekako skušam pokazati, da grem po voziček. "Hvala, hvala," se zahvaljuje vnaprej. Pokličem kolegico prostovoljko, stemnilo se je in na filantropiji so nam strogo zabičali, da se v temi po centru lahko gibljemo le v paru. Ne zdi se mi potrebno, vendar se odločim, da bom spoštovala pravila. 

Avstrija odpre mejo

Rešilec, ki bo begunce peljal v bolnišnico, je še pred ambulanto. "Bomo kar počakali," pravi zdravnik, ko mu povem, da je na zgornjem platoju še en begunec s poškodovano nogo. Hitiva, vendar zaradi množice beguncev, ki se pomika proti meji, ne moreva več naprej. "Gremo, gremo, meja je odprta," kričijo policisti. Prideva do šotora, kjer naj bi me čakal poškodovani begunec, vendar nikjer nikogar. Vprašam policista. "Ah, on je že odšel. Čim smo sporočili, da je avstrijska  meja odprta, sta ga prijatelja odnesla," mi pove. 

EPA

Prostovoljci pred ograjo

Koordinatorka me pošlje na kosilo, ki ga vojakom in prostovoljcem strežejo v bližnji gostilni. Blizu je mejni prehod z Avstrijo, grem pogledat. na nikogaršnjem ozemlju, kjer so nekaj dni nazaj ljudje ponoči zmrzovali na golih tleh, zdaj begunci, ki čakajo na vstop v Avstrijo, stojijo v dneh vrstah. Za ograjo policija in skupina prostovoljcev. Po napisih vidim, da gre za prostovoljce iz organizacije Are you syrious. Skupina čaka, vodja pa se skuša pogovoriti s policistom:"Včeraj smo dobili akreditacijo, da lahko delamo na tem delu, prišli smo iz vseh koncev, Švice, Švedske, Hrvaške, Slovenije ...imamo ljudi, ki so živeli v Siriji in znajo jezik. Pripeljali smo vodo, hrano odeje. Zdaj pa nam ne dovolite delati," mu pravi. Policist vzame telefon in kliče nadrejenega ...

Drugi vlak ta dan

Medtem na Šentilj pripelje nov vlak. Naštejemo devet vagonov. Vlak ustavi, obkoli ga policija, begunce postavijo v vrsto in jih v spremstvu peljejo do namestitvenega centra, ki je čez cesto. "Na trenutek me te podobe spomnijo na podobe ljudi, Slovencev, ki so jih tako z vlaki vozili v koncentracijska taborišča," pravi prostovoljec, s katerim skupaj čez ograjo spremljava prihod beguncev. V Ljubljani študira zgodovino. 

Sergeja Hadner Hvala

"Kaj mu bodo dali, človek je bos?"

"Ta skupina beguncev je že popisana, zdaj dobijo večerjo, potem pa tisti, ki potrebujejo, pridejo do nas po obleke," pove koordinatorka naše skupine. Prvi pride moški v natikačih."Kaj mu bomo dali, človek je bos?" sprašuje prostovoljka, ki išče v kupu čevljev. Ogromno je oblek, obutve in drugih potrebščin, vendar ne moških čevljev, težko je najti večje, elastične hlače za ženske, zmanjkuje tudi otroških bunde. 

"Hvala, hvala!"

Sergeja Hadner Hvala

Otroka sta oblečena, zdaj bi nekaj toplega tudi mama, ki ima samo ponošeno tuniko. Iščem po kupu z s plašči in bundami, mama je manjša in drobna, zdi se mi, da noseča. Sprva se mi zdi, da med plašči ne bo nič primernega, potem pa najdem na pol plašč, na pol jakno iz bukle materiala, rjavo oranžne barve. Dobro je ohranjen in topel. Ženska ga obleče, na prvi pogled ugotovim, da ji je nekoliko prevelik, ko pa jo pogledam v obraz, vidim, da je zaradi barv njen obraz oživel in zažarel kot v kakšni reklami za Benetton. " Super je, res dobro!" Pogledajo jo še drugi prostovoljci, kakih pet nas je skupaj, vsi vidijo isto. "Super je, super!" ji pravijo. Ženski obraz žari, zahvaljuje se vsem in hiti naprej. "Gremo, gremo, meja je odprta," začnejo klicati policisti. 

sergeja.hadner@zurnal24.si