"Kaj imata skupnega gradnja javnih vrtcev in delna nacionalizacija bank?" se je na 34. nemškem sociološkem kongresu v Jeni vprašal Wolfgang Streeck, direktor Inštituta Max Planck, in si odgovoril: "V obeh primerih nosi država stroške, ki jih je povzročil negotovi srednji razred. V dobro lastnega standarda so številne ženske srednjega razreda zaposlene, zaradi česar primanjkuje vzgojiteljev otrok, ki jih tako mora zagotoviti država. Po drugi strani pa srednji razred na Zahodu pričakuje visoke donose z naslova participacije na finančnem trgu – in nazadnje morajo spet ukrepati države."
S temi besedami je hotel Streeck predstaviti nekoliko drugačno analizo finančne krize, ki jo zastopajo sodelavci prej omenjenga inštituta. Njihova teorija o vzrokih finančne krize ne pribija na križ "požrešnih bančnikov", ampak pokaže s prstom na srednji razred, ki mu kriza sicer najbolj škodi, toda ravno ta naj bi bil kriv za njen pojav.
Obsedenost
z lastno hišo
Sociolog
Hainz Bude zagovarja tezo, da ameriške hipotekarne krize, ki je (bila) prva
stopnja zdaj že globalne finančne krize, ni zakrivila politika Bele hiše, ki je prek nizke obrestne
mere trgu zagotavljala poceni denar ali anglosaksonske sanje o lastnem domovanju.
"Prevladujoča obsesija predstavnikov ameriškega srednjega razreda v zadnjih letih je bila
usmerjena v nakup hiše v dobri soseski, in to ne glede na ceno. Življenje v dobri soseski ponuja
kakovostne šolske in zdravstvene ustanove, primerne sosede, to pa posledično ohranjanje življenjske
ravni. Ker so politike ameriških vlad premalo pozorne na ohranjanje življenjske ravni prebivalstva,
je to prek hipotekarnega trga stvari vzelo v svoje roke".
Na delu tudi erozija socialne države
Tudi na drugi strani hipotekarnega trga, pri kreditodajalcih, najdemo srednji razred, je
omenil sociolog
Christoph Deutschmann.
"Srednji razred je pomemben in čedalje mogočnejši lastnik vrednostnih papirjev, od katerih
pričakuje čim višji donos. Ta pa se najlažje doseže z odobravanjem kreditov, četudi nesolventnim
osebam. Srednji sloj je v preteklih letih finančni trg kratko malo zasul s kapitalom in od
menedžerjev finančnih družb izsilil, da so ga posredovali naprej, četudi v neprave roke."
Deutschmann priznava, da je za takšno vedenje srednjega razreda kriva tudi erozija socialne države,
ki že dlje časa pustoši na Zahodu, in hkratno propagiranje samoodgovornosti za lastno varnost.
"Vlade in gospodarstvo so pozivali državljane, naj sami poskrbijo za lastno varnost,
in ti so si ta apel očitno vzeli še preveč k srcu, saj so začeli oblegati tiste finančne družbe, ki
so ponujale nerealno visoke donose."
Finančna kriza ja narcistična bolezen srednjega družbenega razreda, ki bo moral premisliti o svojih naložbenih in varčevalnih navadah, se glasi sklep, s katerim se je iztekla sociološka konferenca, ki bo zaradi drznosti predstavljenega pogleda na krizo nedvomno dvignila veliko prahu.
