Diagnoza aidsa ni več diagnoza smrti

Pred leti se je o aidsu ogromno govorilo, opozorila so bila na vseh koncih.  Zdaj je ta tema aktualna predvsem okoli 1. decembra, ob svetovnem dnevu boja proti aidsu. Zakaj je tako?
Mogoče zaradi tega, ker smo žrtve lastnega uspeha, pod narekovaji, seveda. V preventivni medicini so zaradi relativno nizkega števila okuženih v Sloveniji trenutno druge prioritete.

Tisti, ki se strokovno ukvarjamo s tem, pa vemo, da se lahko položaj zelo hitro spremeni. Na področju preventive je treba biti nenehno aktiven, kajti vsaka nova okužba, ki je preprečljiva, je zamujena priložnost. Po mojem je škoda, da to priložnost zamujamo in o aidsu govorimo samo okoli 1. decembra.

Trudimo se opozarjati tudi ob drugih priložnostih, kot je valentinovo, čas pred počitnicami … Na žalost pa se dejstvo, da tema ni na prioritetnem seznamu, odraža tudi pri finančnih sredstvih, namenjenih preventivi glede HIV-a. V zlatih časih, pred 15 leti, smo imeli veleplakate s sporočili o aidsu, videospote, ki so jih brezplačno prikazovali na televizijah, razdelili smo stotisoče kondomov in rdečih pentelj ...

Kondomov letos ne bo?
Brezplačnih kondomov za javnozdravstveno mrežo kot podpora kampanji letos ne bo oziroma jih ni že nekaj let. Vsa ta sredstva iz leta v leto bolj usihajo, kar je diametralno trendu, v katerem poudarjamo, da je preventiva prioriteta.

Število okuženih je v zadnjih letih naraščalo, sredstva pa so strmo padala. Tako so se denimo sredstva za založniško dejavnost (plakati, zloženke, pentlje …) v desetih letih zmanjšala na eno desetino.

Je HIV v Sloveniji še vedno problem predvsem med homoseksualnimi moškimi?
Globalno gledano je po ocenah Unaidsa okuženih okoli 33,4 milijona ljudi, skoraj tri milijone je na novo okuženih, dva milijona okuženih na leto umre. Večina ljudi je mladih, do 25 let, večina jih umre do 35. leta.

V podsaharski Afriki, kjer je največja epidemija, ki se seli v jugovzhodno Azijo, se HIV prenaša s heteroseksualnimi odnosi. V vsej vzhodni Evropi se soočamo z epidemijo z vbrizgavanjem droge, medtem pa je specifično za Slovenijo in tudi Hrvaško, da je večina prenosa med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi. Tako je že nekaj let.

Intervencije morajo biti zato usmerjene v to skupino, ne smemo pa zaspati s preventivnimi sporočili za splošno populacijo, predvsem za mlade.

V Sloveniji smo glede ozaveščenosti mladih lahko zelo zadovoljni. Več kot tri četrtine se jih zaščiti s kondomom v nasprotju s srednjo generacijo, kjer se zaščitijo slabše.

Z ranljivimi skupinami delamo posebne programe. V preventivne programe in intervencije smo vključili uživalce injicirajočih drog, zapornike, migrante, ljudi, ki prodajajo seks za denar, njihove kliente in druge ranljive skupine in najbrž je tudi tukaj vzrok za nizko prevalenco.

Primeri držav vzhodne Evrope pa nam kažejo, da  lahko v nekaj mesecih pride do eksplozije novih okužb. Skrb vzbujajoče pa je, da imamo v Sloveniji kar dve družini, ki sta se letos okužili.

Za kakšni družini gre?
V eni družini je nekdo prinesel okužbo iz ene od držav tveganja, v drugem primeru pa je okužena mati okužila svojega nerojenega otroka med nosečnostjo. Pri aidsu je nevarno to, da imajo ljudje stereotipe, menijo, da se to dogaja nekje v Afriki in Ameriki in da se "meni ne more zgoditi, ker nisem moški, ki ima odnose z moškimi, ali uživalec drog, niti klient, niti prodajalec seksa" ... Pa to ni res, lahko se zgodi z vsakim običajnim stikom.

Kje se ljudje, ki sicer živijo družinsko življenje, okužijo?
Spomnim se fenomena v Nemčiji pred nekaj leti, ko se je okužilo skrb vzbujajoče število žensk, ki so bile prepričane, da živijo v monogamni zvezi. Okužili so jih možje, ki so hodili na službena potovanja na Tajsko.

Šlo je tudi za seksualni turizem. V Nemčiji so takrat organizirali posebno kampanjo, s katero so poskušali prekiniti tabu nezvestobe, varanja, zaupanja – o tem je treba razmisliti in se pogovoriti s partnerjem.

Vedeti moramo, da je v populaciji ogromno ljudi, ki se o tem ne pogovarjajo in imajo tvegane stike. Nezanemarljivo je tudi število moških, ki se ne deklarirajo za homoseksualne, vendar imajo občasno homoseksualne analne stike, navzven pa živijo čisto normalno družinsko življenje in lahko že z enim tovrstnim stikom okužijo tudi svoje partnerice.

Kaj pa tisti, ki živijo s partnerjem, za katerega je znano, da je okužen?
Ljudje, ki so okuženi in zanje partner ve, da so okuženi, lahko živijo spolno življenje z zaščito s kondomom. Če pride do poškodbe kondoma, obstaja tako imenovani HIV-PEP, to je postekspozicijska (poizpostavitvena) profilaksa, zaščitno protiretrovirusno zdravljenje, podobno kot jutranja tabletka pri nezaščitenem spolnem odnosu, ko se bojimo neželene nosečnosti.

Ta zaščita je podobna zdravilom, ki jih dobivajo bolniki z aidsom, in jo je treba vzeti čim prej, najbolje v 4 urah, ne pa kasneje od 72 ur po "nesreči". To je tako imenovana sekundarna preventiva. V velikem odstotku se tako da preprečiti okužbo.

Kaj bi svetovali nekomu, ki je imel nezaščiten spolni odnos recimo na Tajskem?
Prvič, če greste na Tajsko, vzemite s seboj kondome, kakovostne kondome, vprašanje, kakšni so na tržišču tam. Absolutno ne tvegajte nezaščitenih spolnih odnosov zlasti v visoko prevalentnih državah.

Zdaj bodo aktualni razni novoletni paketi, zlasti mladi bodo hodili v vzhodnoevropske države, ljudje bodo potovali v Azijo, v Afriko in v druge dele sveta z visoko razširjenostjo. Če pa se nezaščiten odnos zgodi, bi seveda svetovala, da gre človek na testiranje, bodisi k osebnemu zdravniku ali na testirna mesta.

Ali test nemudoma potrdi okužbo ali obstaja inkubacijska doba?
Inkubacijska doba obstaja. Temu rečemo diagnostično okno. Gre za to, da ne dokazujemo neposredno virusa v krvi, ampak dokazujemo protitelesa, ki nastanejo zaradi reakcije imunskega sistema, in telo potrebuje nekaj časa, preden proizvede protitelesa proti virusu HIV, ki jih s testi dokazujemo. Da pa to zaznamo, mora število protiteles narasti do praga občutljivosti testa.

To obdobje je lahko dolgo do treh mesecev in več, zdaj pa imamo občutljivejše teste, ki okužbo dokažejo že bistveno prej, vendar se priporoča, da nekdo, ki je imel tvegan stik, s testiranjem počaka vsaj tri tedne.   

Letos je bila v medijih precej odmevna zgodba nekega moškega na Hrvaškem, ki je vedel, da ima HIV, a je imel kljub temu številne nezaščitene spolne odnose. Kaj pravite na to?
To je kaznivo dejanje, nedopustno kriminalno dejanje. Če je nekdo vedel, da je okužen, in če se da dokazati, da je to počel namenoma, je to kaznivo dejanje.  Vendar se jaz na tožbo ne bi zanašala, kajti ko si enkrat okužen, je že prepozno. 

Tudi v Sloveniji smo imeli primere, ko so ljudje prišli na testiranje, bili pozitivni, po tem pa so se kar izgubili.

Kako je, ko nekdo izve, da je okužen?
Obstajajo natančno popisani profili stanj, ki si sledijo, ko nekdo izve, da je okužen z virusom HIV. V večini primerov se najprej pojavita panika in strah. Sledi faza zanikanja. Po tem lahko nastopi faza besa, jeze, zlasti če se je nekdo okužil od nekoga, ki je vedel, da je okužen.

Prav v tem obdobju je največ možnosti, da  nekdo iz jeze na ves svet in na tega človeka poskuša koga namenoma okužiti. Sledi faza apatije, brezbrižnosti, depresije, po tem šele pride faza sprijaznjenja z boleznijo, zdravljenje in življenje s to boleznijo.

Kaj vas ljudje na anonimnem telefonu sprašujejo? Imajo razjasnjene predstave glede možnosti okužb?
Ljudje so prestrašeni in sprašujejo tisoč in eno stvar, tudi to, ali je možno, da se okužijo pri masaži, pri masaži "do konca", pri tako imenovanem zlatem dežju ...

Vedno je treba pomisliti na stik telesnih tekočin, torej na stik sluznica – sperma, sluznica – kri. To so penetracijski odnosi, in sicer nožični, analni ali oralni. Zakaj so moški, ki imajo odnose z moškimi, ranljivejša skupina? Zato, ker pri penetracijskem analnem odnosu pogosto pride vsaj do mikrokrvavitev. Pri heteroseksualnih odnosih pa so ranljivejše ženske.

Kolikšna je verjetnost okužbe pri enem nezaščitenem spolnem odnosu z okuženo osebo?
Na osnovi številnih študij po zelo grobih ocenah en odstotek. Obstajajo pa številni dejavniki, ki možnost okužbe povečajo. Tak dejavnik je na primer sočasna okužba z drugo spolno prenosljivo boleznijo, stanje zmanjšane imunosti, lahko je to navaden prehlad, koinfekcija in drugo.

Kakšni pa so prvi znaki okužbe z virusom HIV?
Specifičnih znakov ni, zato tudi aids imenujemo sindrom. Gre za skupek bolezni, ki so posledica okvarjene in zmanjšane imunosti, kajti virus HIV, ki povzroča aids, uniči celice, ki naj bi se borile proti povzročiteljem aidsa in vsem drugim boleznim.

Opisujejo, da na začetku, ko pride do okužbe, odpornost pade, kar se lahko kaže v slabem, gripoznem stanju in izpuščajih po vsem telesu, ni pa nujno. Znaki se pojavijo šele kasneje, ko pride do diagnoze aids in lahko ljudje umirajo tudi zaradi čisto banalnih bolezni, kot je prehlad.

Koliko časa zdaj živijo bolniki?
Včasih, ko še ni bilo razvitih kombinacij retrovirusnih zdravil – tako imenovanih koktajlov – je veljalo, da čez dve leti zagotovo umreš. Diagnoza aids je pomenila smrt. Tega ni zdaj več.

Če se zdravimo, se lahko obdobje od okuženosti do diagnoze zelo podaljšuje. Infektologi pravijo, da lahko postane to nekakšna kronična, obvladljiva bolezen, s katero se lahko dočaka tudi visoka starost. Treba pa je poudariti, da je zdravljenje dosmrtno.

V Sloveniji je brezplačno, oziroma ga krije zdravstvena blagajna – vprašanje pa je, do kdaj. Če bi prišlo do epidemije, verjetno ne bi zdržala. V tujini, zlasti v nerazvitem delu sveta, pa marsikje velja, kdo plača, živi, kdor nima denarja, pa tudi zdravila nima.

Koliko ljudi ima v Sloveniji trenutno aids? Koliko je med njimi otrok?
Ima ga okoli tristo ljudi. Otrok je bilo doslej na srečo zelo malo, kar odraža dejstvo, da je bilo malo okuženih žensk.

Kako živijo ti otroci? Imajo lahko normalno življenje, hodijo v šolo?
Pravim, da v Sloveniji glede tega ni bilo velikih težav, se pa spomnim primera iz Hrvaške, dveh deklic, sirot, oba starša sta umrla zaradi aidsa. Deklici sta bili posvojeni in sta živeli na nekem otoku.

Ko se je zanju izvedelo, so ju vsi izločili, morali sta oditi v Zagreb, kjer se je pojavila ista težava. Najhujša stigma, diskriminacija in izločevanje teh ljudi je prikrito. V stroki seveda poudarjamo, da se bolezen ne prenaša s socialnimi stiki, da se lahko družimo, objemamo, uporabljamo iste brisače, isto stranišče, tudi isti pribor lahko uporabljamo.

Prikrita stigma se dogaja tudi v Sloveniji. Okuženi ljudje opisujejo socialno smrt, ki je še hujša od prave, ker se počutijo kot kužni. Ljudje se obračajo vstran, nočejo dati roke, če prideš v isto menzo, vsi vstanejo in grejo …

Okuženi pa zdaj lahko živijo še leta in leta, poleg tega bo teh ljudi vedno več. Prizadevanje za zmanjševanje stigme in diskriminacije do okuženih je pomemben del strategije na tem področju.