Ob vseh drugih, ki bi jih vedeli našteti podporniki in nasprotniki v aferi Patria obsojenih, je bil v sredo v zraku vsaj še občutek, da se ob vsem dogajanju v resnici ni zgodilo nič. Tudi ta dan bo v kontekst postavila šele zgodovina. Kljub napisom na transparentih, da se zgodovina ponavlja, in iskanju vzporednic z dogajanjem na ljubljanski Roški pred četrt stoletja, pa so takšne paralele vsaj zmotne. Janez Janša danes ni Janez Janša, za katerega je Roška dvignila glave pred 25 leti. Simbol boja proti oblasti takrat je bil skoraj vsa leta po Roški del vladajočih struktur.
Niti nihče drug, ki je leta 1988 vzklikal v podporo zaprtim, danes ni več tam, kjer se je začel boj za samostojno Slovenijo. Borci za skupno prihodnost so se vmes razšli – nekateri so se vpisali med leve, drugi med desne, tretjim smo nadeli naziv tajkun. Protestniki z Roške pa so se vmes postarali, dobili otroke in oddelali službe ter so na pragu upokojitve. Gledajo nazaj namesto naprej.
Med mladimi povsod po svetu je danes popularnejši boj proti oblastnikom kot vzklikanje gesel, naj jih izpustijo. Ko sem v sredo popoldne zbirala odzive, pa mi komentar Tineta Kračuna, direktorja Inštituta za strateške rešitve in predstavnika mlajše generacije, ni padel v kontekst. Ob tem, da je treba spoštovati odločitve sodišča in hkrati tudi človekove pravice, je dejal, da se lahko polarizacija preseže le z – če povzamem – gospodarsko rastjo, ki ne bo slonela na politiki in gospodarstvu v lastništvu države. Kljub jasnemu neoliberalnemu stališču je zadel v polno. Mladih, ki so na Tavčarjevi v sredo stali na drugi strani ceste in vzklikali gesla tako proti Janši kot Jankoviću, ne zanimajo delitve iz leta 1945. Edina delitev, ki jih zanima, je, ali so med tistimi, ki gredo zjutraj v službo, ali tistimi, ki hodijo na zavod za zaposlovanje.
Manca, boljše zate, da si nehaš razbijat glavo z razmerami v tej skisani državi in usmeriš svoj trud v kaj drugega, ki pristoji tvoji zunanjosti in načrtom za bodočnost.