S tem je izrečena pogojna kazen zoper Marolta postala pravnomočna.
Višje sodišče je potrdilo sodbo ljubljanskega okrajnega sodišča, ki je obtoženemu izreklo štiri mesece pogojne zaporne kazni s preizkusno dobo dveh let za neupravičeno osebno preiskavo, ki jo je zagrešil kot uradna oseba. Obremenilno za nekdanjega komandirja je bilo predvsem pričanje policistke, od katere je zahteval, naj mu 15. februarja 2010 izroči telefon, ki ga je nato pregledal.
Po mnenju višjih sodnikov je policistka prepričljivo opisala dogodek, potrdile so ga tudi priče, sestavila je uradni zaznamek o dogodku, zaradi njega pa je bila po pripovedovanju drugih vidno prizadeta. Kot piše Delo, sodišče zato ne dvomi, da se je dogodek pripetil ravno tako, kot ga je opisala, in ni sprejelo Maroltovih trditev, da je kazenski postopek posledica zarote tistih, ki so mu hoteli škodovati.
Marolt in njegov zagovornik Franci Matoz sta v pritožbi zatrjevala, da ni šlo za neupravičeno osebno preiskavo, saj telefona, ki ga je policistka celo šla iskat, ni mogoče šteti med stvari, ki jih ima neupravičeno preiskani na sebi ali s seboj. A po mnenju višjih sodnikov ni nobenega dvoma, da je Marolt s tem, ko je pregledal policistkin telefon, kršil njeno pravico do zasebnosti, saj telefon v današnjih časih spada med osebne predmete. Z nadaljnjim pregledovanjem vsebine telefona pa je kršil ustavno pravico do komunikacijske zasebnosti, navaja časnik.
Kot še piše Delo, je en del zgodbe o Baričevičevih bulmastifih tako dobil pravnomočen sodni epilog, sodišče pa odloča še o nekaj kazenskih in pravdnih postopkih, ki so se razvili kot stranske epizode omenjene afere.
