Da je medvrstniško nasilje še kako aktualna in pereča tema, je znova opomnila tragedija v Šoštanju. Vseh razlogov, zakaj se je dvanajstletna učenka osnovne šole Karla Destovnika Kajuha pognala v smrt, verjetno ne bomo nikoli izvedeli, eden poglavitnih pa naj bi bil, da so jo šikanirali sošolke in sošolci. Pogovarjali smo se z dr. Tristanom Riglerjem, kliničnim psihologom na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana in sodnim izvedencem za psihologijo.
Ali opažate, da je medvrstniškega nasilja v šolah vedno več?
Težko govorimo o tem, da je v šolah vedno več medvrstniškega nasilja, saj je to kompleksen pojav, na katerega vplivajo različni dejavniki. Obstaja tudi več vrst medvrstniškega nasilja, med katerimi so nekatere oblike hitreje prepoznavne, nekatere pa morda nikoli. Na medvrstniško nasilje smo postali bolj pozorni in smo o njem bolj ozaveščeni kot v preteklosti. Tako lahko pride do hitrejšega prepoznavanja in pogostejšega poročanjem o njem, kar lahko daje vtis, da se ta problem poslabšuje.
Kako po vašem na nasilje vplivajo družabna omrežja, ki jih uporabljajo otroci oziroma mladi – od staršev smo izvedeli, da je vedno več snemanja nadlegovanja s telefoni?
Družabna omrežja in digitalna tehnologija predstavljata povsem nove oblike medvrstniškega nasilja, ki jih v preteklosti nismo poznali in tudi niso bile možne. Družabna omrežja omogočajo predvsem takojšnji pretok informacij in širjenje nasilja na mnogo širši krog ljudi. Tako lahko pride do obsežnega in intenzivnega sramotenja posameznika, kar nedvomno predstavlja odraščajočemu otroku velik stres, pogosto tudi posledice. Med starši pogosto prevladuje prepričanje, da je njihov otrok bolj varen doma kot pa na ulici, kjer se mu lahko zgodijo hude stvari. Dejansko pa je lahko otrok v neposredni bližini staršev in znotraj lastnega doma izpostavljen hudim oblikam nasilja s strani vrstnikov, kar omogoča digitalna tehnologija.
Kako medvrstniško nasilje vpliva na žrtve?
Medvrstniško nasilje povzroča pri žrtvah čustveni stres, ki ima lahko pri nekaterih posameznikih tudi kratkoročne ali dolgoročne posledice. Najpogosteje se pojavi socialna izolacija kot reakcija na nasilje. Žrtev se počuti nemočna in se pogosto odmakne tako od vrstnikov kot tudi od družine. Pri mladostniku je to lahko zelo škodljivo, saj so socialni stiki z vrstniki v tem razvojnemu obdobju nadvse pomembni. Nadalje se lahko pri žrtvi pogosto pojavijo tudi motnje pozornosti zaradi doživetega stresa, kar vodi v učne težave ter neuspeh na akademskem področju. Medvrstniško nasilje povzroča tudi spekter težav na področju mentalnega zdravja, ki se pogosto odraža v znižanem razpoloženju in povečani anksioznosti.
Si po vaših izkušnjah poiščejo pomoč, zaupajo učiteljem, staršem?
Zaradi boljše ozaveščenosti obstaja pri današnji generaciji večja verjetnost, da poročajo o prisotnosti medvrstniškega nasilja in posledično tudi poiščejo pomoč. Težavno pa je, da še vedno prevladuje miselnost, da je medvrstniško nasilje del normalnega odraščanja, zaradi česar ga lahko minimalizirajo tako žrtve kot tudi odrasli, ki bi morali žrtvi pomagati in preprečiti nadaljevanje nasilja. Žal vse preveč pogosto naletimo na predstavo, da medvrstniško nasilje okrepi otroka in mu omogoča izgradnjo bolj trdne osebnosti. Klinične izkušnje pa kažejo prav nasprotno.
Nasilje je lahko psihično in fizično. Se z leti to spreminja, je morda v mlajših letih v ospredju fizično in kasneje psihično? Ju lahko po posledicah za žrtve enačimo?
Pri medvrstniškem nasilju težko jasno ločimo fizično in psihično nasilje, saj fizično skoraj vedno spremlja tudi poniževanje, ustrahovanje ali izsiljevanje žrtve. V zgodnejših letih otrokovega razvoja so bolj prisotne enostavne in neposredne oblike nasilja, kot so na primer udarjanje, grizenje, ščipanje ali metanje različnih predmetov. S kognitivnim razvojem se povečuje tudi razpon možnih oblik nasilja, ki se močno razširi, ko dobi otrok dostop do digitalne tehnologije oziroma družabnih omrežij. Tako pri mladostniški populaciji opažamo upad v neposrednem ali fizičnem nasilju in povečanje na področju digitalnega nasilja. Posledice nasilja se razlikujejo od posameznika do posameznika, na kar vpliva širok spekter dejavnikov. Ne moremo pa na splošno ugotoviti katera oblika nasilja ima za žrtev večje posledice.
Ali obstaja kakšen psihološki profil storilcev, so morda tudi sami žrtve nasilne vzgoje doma?
V sedanjem času ne poznamo tipičnega profila storilcev, ki bi izvajali medvrstniško nasilje. Potrebno je razumeti, da ima medvrstniško nasilje veliko različnih oblik in prav tako veliko različnih ozadij. Tako ne moremo reducirati tega pojava na enostavno vzročno-posledično povezavo.
Ali v šolah po vašem mnenju dovolj odločno posredujejo v primerih medvrstniškega nasilja, ali pa so žrtve včasih prepuščene same sebi?
Vse preveč pogosto srečamo, da so žrtve tudi po iskanju pomoči prepuščene sami sebi in prevladuje miselnost, da je potrebno žrtev 'opolnomočiti', da se bo lahko sama zaščitila pred storilcem. Pri tem se pogosto zanemari dejstvo, da je žrtev mnogo šibkejša, nemočna in prestrašena. Redko je storilec deležen obravnave, kaj šele sankcij. Žrtve so nemalokrat tudi ustrahovane in jim storilci grozijo s še hujšimi posledicami, če bodo poiskali pomoč. Žrtve so pogosto tudi ujete v miselnost, da je iskanje pomoči znak šibkosti. Ni zanemarljivo, da imajo storilci pogosto zaledje, ki na različne načine ustrahuje strokovnjake, ki bi lahko nudili pomoč žrtvi. Tako je sklenjen krog nasilja, v katerem ostaja otrok preveč pogosto osamljen.
Kaj naj bi naredili kot družba?
Še naprej si moramo prizadevati ne le za ozaveščanje o nasilju, temveč realizirati vse mehanizme za prekinitev nasilja in zaščito žrtev. Pogosto so storilci bolje opremljeni in bolje zaščiteni kot žrtve same, kar povzroča paradoksalno situacijo, v kateri med drugim izkoriščajo oblike pomoči, ki so namenjene žrtvam. Preveč pogosto naletimo na situacije, ko je ideja ničelne tolerance do nasilja le ideja. Bistvenega pomena je, da starši, učitelji in družba nasploh resno jemljemo vse oblike nasilja in prevzemamo proaktivno vlogo v preventivi. Premalo se posvečamo razvijanju empatije, prijaznosti, bontonu in spodbujanju odprte komunikacije.
Mislim, da je največja težava v tem, da v šolah bežijo od tega pojava in ga skušajo na vsak način prikriti. Večina ravnateljev bo na vprašanje o tem odgovorila, da tega pri njih ni, čeprav kar "pregorevajo" od tega. Oblast… ...prikaži več bi morala šolnike zavezati, da v primeru očitnega nasilja takoj pokličejo policijo. Starše pa potem o tem samo obvestijo. Ukiniti moramo nedotakljivost zaradi čuvanja osebnih podatkov. Brez tega zagotovo ne bo bolje!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Spet en general po bitki. Nasilje so bo nadaljevalo ker otroke tako vzgajamo.
tudi med odraslimi je ogromno psihičnega nasilja, ki navzven sploh ne izgleda kot nasilje. Tudi sam sem že pomislil na samomor. Tudi objave na internetu in facebooku, pa čeprav ne gre za odkrito nasilje, so lahko velikokrat kot nož v srce.