Mariborčan hotel zaslužiti s covidom, a se je zgodilo tole

Slovenski zapori so prenatrpani, v največjem, na Dobu pri Mirni, je trenutno 574 jetnikov, prostora je za 469, torej je zasedenost 123-odstotna. Prav veliko bolje ni bilo niti pred štirimi leti, ko je svet zajela pandemija covida-19. V dolenjskem arestu je marca 2020 najprej zbolel zunanji delavec v tamkajšnjem obratu podjetja JMW Fire, takoj za njim pa njegov službeni kolega v zaporniški uniformi Dragutin Srpak.

Dragutin Srpak se je na sodišče javljal prek videokonference. D. M.

Hotel je samsko sobo

Mariborčan, zaradi tihotapljenja mamil obsojen na osemletno zaporno kazen, se je odločil, da bo zaradi posledic, ki jih po svojih trditvah čuti še danes, tožil državo, in to za 100.000 evrov.

Na novomeškem okrožnem sodišču, kjer je potekala pravda, se je zastopal sam, brez pooblaščenca, torej odvetnika. Sodnico Valerijo Ivanetič Karlič je skušal prepričati, da vodstvo zapora ni upoštevalo njegovih opozoril ob izbruhu koronavirusa, da je v slabem zdravstvenem stanju, ker je kronični bolnik, in so ga leta 2010 operirali na srcu.

Tudi njegove pozive, naj ga namestijo v samsko sobo, naj bi ignorirali, in še naprej se je, kot je pojasnjeval, stiskal v istem prostoru z enajstimi do trinajstimi soobsojenci, čeprav bi jih "bilo po tedaj veljavnem zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij lahko največ osem". Na steni so sicer visela navodila o preventivnih ukrepih, a jih, tako Srpak, zaporniki niso upoštevali.

Hrana skozi lino

Njegovo izpoved je potrdila tudi priča Damir Š.:"Z Dragom sva bila skupaj, v sobi nas je bilo od devet do 14, odvisno od zasedenosti zapora. Zjutraj nas je ob raportu ob steni stalo od 11 do 20, od ukrepov je bila le prepoved sprehodov in tri obroke dnevno so nam dajali skozi lino. Kakšnih pisnih navodil o razkuževanju rok in drugih ukrepov se vsaj na začetku ne spomnim, samo zaklepanja v sobe, in da smo dobili kartico za pet evrov, da smo lahko poklicali domače, ter različne igre. Pazniki so samo rekli, da naj se pazimo, da smo v problemu in oni tudi."

Iz pričanja tedanje vodje zavoda Lidije Pezdir Ristič je izhajalo, da so naredili vse, kar so v tistih razmerah lahko: že v začetku leta 2020 so se povezali z zdravstvenim domom Trebnje in Nacionalnim inštitutom za javno zdravje, po izbruhu bolezni pa organizirali krizni štab. Zdravstveni dom jim je tudi posredoval seznam rizičnih oseb, med katerimi je bil Srpak, a zanj niso dobili posebnih navodil. Ko je zbolel, so ga peljali v novomeško bolnišnico, po vrnitvi pa izolirali, nadzorovalo ga je zdravstveno osebje. Če se je okužilo več arestantov, so cel trakt zaprli in jih dali za štiri tedne v karanteno, prebolelih niso vračali v isto sobo.

Rad se tožari

Potem ko se je obravnava pred božičnimi prazniki končala, je Srpak pred nekaj dnevi po pošti na Dob prejel sodbo, ki še ni pravnomočna: sodnica Ivanetič Karličeva je njegov tožbeni zahtevek zavrnila. Namenila mu ni niti evra.

Roko na srce, za Srpaka, ki je v preteklosti pogosto vlagal tožbe, neuspeh na sodišču ni nič novega. Med drugim je nekdanji tožilki Branki Zobec Hrastar, ki ga je leta 2006 obravnavala zavoljo vpletenosti v trgovanje z drogo, očital nevestno delo v službi in hotel odškodnino. Pogorel je tudi s tožbo proti državi, ker da so na Dobu, kjer je takrat prestajal devetletno zaporno kazen, nehumane razmere. Takrat je bil njegov odškodninski zahtevek precej nižji kot zadnji zaradi covida-19, le 4.000 evrov. Neuradno pa naj bi bila še vedno aktualna tožba proti državi zaradi preslabo plačanega dela v zaporniški delavnici.