Večina ljudi se vsega, kar je povezano s smrtjo vse do takrat, ko jim na takšen ali drugačen način prekriža pot, izogiba. To je običajno tema, ki redko najde prostor v javnem diskurzu, čeprav je nenazadnje sestavni del življenja.
Ogledali smo si krematorij na Žalah in videli ...
Po lastni oceni predstojnika Inštituta za sodno medicino izrednega profesorja Tomaža Zupanca zaradi tega niso nič kaj bolj zagrenjeni. Črni humor je del njihovega vsakdana, a sogovornik opaža, da z mlajšimi generacijami počasi izginja.
Zagotovo pa vsakodnevni stik s smrtjo spreminja njihov pogled na smrt in dojemanje o njej. "To je tudi stvar zrelosti. Pogled na smrt se spremenil, ko enkrat doživiš smrt bližnjih, na primer staršev. Takrat se začneš zavedati svoje minljivosti. Na obdukcijski mizi poleg starejših ljudi obravnavam tudi svoje letnike ali mlajše. Naslednji dan si zato rad rečem: No, ti si pa še tukaj, bodi vesel!" razmišlja.
V javnosti kroži popačena podoba o njihovem delu, k čemur so najbolj pripomogle ameriške kriminalne nadaljevanke, ki jih predstavljajo kot robote, ki vzroke za smrt brez kančka napora ugotovijo v nekaj urah, pri tem pa si pomagajo s superiornimi laboratorijskimi napravami. Še vedno se jih tudi drži ime "mrzli dohtar", v stiku s katerimi nekateri ljudje prebledijo in dobijo vlažne dlani. Za lažje razumevanje in prikaz realnejše slike njihovega poklica smo se v družbi Zupanca sprehodili skozi njihove delovne prostore.
To se običajno bolj kot študentom medicine, ki tu opravljajo prakso, zgodi študentom drugih strok, ki se morajo v okviru študija spoznati s tovrstnim delom.
Nič kaj redke niso niti prošnje posameznikov, ki si zaradi takšnih ali drugačnih zanimanj želijo ogledati službene prostore in se spoznati z njihovim delom. Zaradi varovanja zasebnosti umrlih in pietete ogledi, razen ob redkih priložnostih, kot so novinarski obiski in študentske vaje, sicer niso možni.
Med drugimi pa jih lahko obiščejo mladi pravniki, policisti, vojaki in študenti varnostnih ved. Študentom se radi "pohvalijo" z najbolj posebnim primerkom njihove zbirke – ostanki, ki so bili najdeni v peči serijskega morilca Metoda Trobca.
Nedavno so pozdravili najnovejšo pridobitev
Začeli smo v zgornjih prostorih, kjer se v več sobah nahajajo različni laboratoriji, ki se med seboj razlikujejo po namembnosti. Tam strokovnjaki s področja toksikologije, farmacije, kemije biologije in drugih področij med drugim preverjajo vzorce tkiv, ugotavljajo prisotnost alkohola in drog v telesu ter potrjujejo identiteto in očetovstvo.
Nižje, ko se spuščamo po prostorih medicinske fakultete, ki so v lasti inštituta, temačnejše in tišje postaja vzdušje. Glavni prostori inštituta, ki bodo po zagotovilih vodstva fakultete v prihodnjih letih deležni temeljite prenove, se, ironično, nahajajo v kleti. Ločeni so z drsnimi vrati, vanje pa brez službene kartice oziroma dovoljenja uslužbenca, ki prihode in odhode strogo nadzoruje izza receptorske mize, ni mogoče vstopiti.
To delo ni za vsakogar
Čeprav je njihovo delo skrito pred očmi javnosti, slaba ventilacija še iz časa nekdanje države predvsem v poletnih mesecih poskrbi, da se beseda, ali bolje rečeno neprijeten vonj, o njihovem delu razširijo tudi po drugih nadstropjih in med ostalimi delavci sprožijo neprijetne občutke. Vonj je eden izmed mnogih dejavnikov, zaradi katerega določeni tega dela ne zmorejo opravljati.
Po več desetletjih dela s trupli, ki si jih kot izvedenec sodne medicine ogleda tudi na terenu ob različnih okoliščinah in vremenskih razmerah, se naš sogovornik na izrazit vonj še ni navadil. "Mislim, da je to enostavno nemogoče. Četudi imaš na sebi bilokatero zaščito, se vonju ne boš mogel izogniti. Kdorpr pravi drugače, ne govori resnice," pove in nam pokaže zaščitno opremo, ki je delavcem pri delu na razpolago. Odločitev, katero bodo izbrali in nosili, prepustijo vsakemu posamezniku. Na voljo so jim operativni plašči, predpasniki, škornji, kirurške maske in tudi maske s filtri, vizirji, zaščitna očala ...
Delo zagotovo ni primerno za tiste, ki imajo občutljiv želodec. To smo se lahko prepričali sami, ko smo z varne razdalje opazovali dva njegova sodelavca, ki sta bila ravno sredi postopka obdukcije. Pred tem nam sogovornik zaupa, da si trudijo zagotavljati visoko stopnjo sterilnosti, kar je v teh okoliščinah sicer izjemno težko. V želji, da ne bi prišlo do širjenja kužnih agensov, se od zaposlenih zahteva, da se pri vstopu preobujejo. "Pri nas ni nič sterilno, a določeno stopnjo čistoče in sterilnosti vseeno lahko zagotavljamo. Prenosa virusov, npr. SARS Cov-2 tudi med epidemijo, nismo zaznali, vedno pa je bolje biti previden," nam pove pri vstopu v spodnje prostore.
Pogrebnik: "Danes je pogreb družabni dogodek"
Obdukcijsko sobo, ki je bila v času našega obiska edina v obratovanju, smo si ogledali bežno, predstojnik pa nas je spustil v tisto, ki je bila prazna. Na prvi pogled je spominjala na operacijsko sobo, bila je svetla, čista, na naše presenečenje tudi brez specifičnega vonja, in dokaj prazna. Medicinski instrumenti so bili takrat pospravljeni varno na svojem mestu, saj se pogosto zgodi, da si jih obdukcijski pomočniki med seboj izposojajo, zato se rado zgodi, da jim kateri kdaj zmanjka.
Zvok žage za rezanje lobanje, ki nam ga pokaže, je sogovorniku dobro poznan. V teh prostorih ga zaslišijo vsaj 1500-krat na leto. Poleg tega v času obdukcije v obdukcijski dvorani odmeva glas zdravnika, ki med postopkom na diktafon diktira obdukcijski izvid.
Čas, ki ga bodo za obdukcijo posameznega umrlega porabili, je sicer odvisen od vzroka in okoliščin smrti ter se razlikuje od primera do primera. Poznamo sanitarno obdukcijo, ki se opravi na primer v primeru nejasnega vzroka smrti ali sumu na nalezljivo bolezen, ki bi lahko predstavljala tveganje za javno zdravje, klinično obdukcijo, ki se opravi pri umrlih v bolnišnični oskrbi, zavarovalniško obdukcijo, ki jo ureja Zakon o zavarovalnicah v skladu z zavarovalno pogodbo življenjskega in nezgodnega zavarovanja, ter sodno obdukcijo, ki jo ureja Zakon o kazenskem postopku.
Za razliko od določenih držav se pri nas ukvarjajo tudi s preučevanjem nenadnih naravnih smrti, s katerimi morda odkrijejo genetske vzroke za smrt, kar lahko koristi potomcem. Sanitarna obdukcija lahko tako traja nekaj ur, lahko pa je sodna obdukcija dolga tudi več kot 12 ur, kar je fizično in tudi psihično naporno. Nekateri obdukcijo opravijo v kosu in si ne vzamejo odmora, spet drugi si delo raje razdelijo na več enot. Vsem pa je skupno, da si delo želijo popestriti, bodisi s pogovorom bodisi s poslušanjem glasbe.
In kateri primeri po številu izstopajo? Med primeri nasilnih smrti najpogosteje obravnavajo samomore, kljub temu da je samomorilni koeficient v Sloveniji v zadnjem obdobju drastično padel. "V zadnjem času beležimo znatno več nezgod. Po letu 2008 z veseljem opažamo drastičen padec nasilnih smrti. Ljudje očitno v življenju vidijo več smisla, zakonodaja je bolj urejena, avtomobili so boljši ... Možnih dejavnikov za ta padec je več," opažanja navede zdravnik sodne medicine.
Problematična prepoznava obraza s strani svojcev
Če je bila obdukcijska dvorana v tem času prazna, je bilo drugače s hladilnico na nasprotni strani hodnika. Njene kapacitete, tj. je 22 hladilnikov, so bile po besedah sogovornika povsem zapolnjene. V primeru, da bi bile zahteve večje, bi se dogovorili s pogrebnim podjetjem Žale ali drugimi bolnišnicami glede hrambe trupel. Do sedaj to še ni bilo potrebno.
"Potrjevanje identitete umrlega po prepoznavi obraza s strani svojcev je problematičen z več vidikov. Po smrti na telesu pride do sprememb, obraz se splošči, spremeni se barva kože, celo oči. Spomnim se primera, ko so svojci pri nas prepoznali mamo. Mimogrede so nam omenili, da bodo po pogrebu šli v bolnišnico obiskat teto, ki se tam zdravi. Na njihovo presenečenje jih je tam pričakala mama," se spominja.
Sogovornik opaža, da so se delovne navade tamkajšnjih zaposlenih skozi generacije spremenile. Na naše presenečenje z iskanjem novih zaposlenih zaenkrat nimajo težav, saj so zapolnjena vsa razpisana delovna mesta. Prav nasprotno: večji del zaposlenih je tudi sicer mlajših in so stari med 30 in 40 let.
Obravnavajo več kot 1500 primerov letno
Obravnavajo več kot 1500 primerov letno. V primerjavi s približno isto velikimi inštituti katerega večjih nemških mest imajo pri nas znatno več obdukcijskega dela. Načini dela sodne medicine je namreč odvisen od sistema posamezne države. V zadnjih 10 letih trend števila opravljenih obdukcij v Sloveniji narašča, kar sogovornik povezuje s spremembo pravilnika in financiranja dejavnosti. Pove, da je finančni pritisk manjši kot v preteklosti, kar je zlasti med in po obdobju epidemije covida-19 botrovalo k povečanju obsega obdukcijske dejavnosti.
Vselej se delo trudijo opraviti profesionalno. Kot vsi ljudje pa so tudi oni "krvavi pod kožo" in se jim kdaj pa kdaj pripetijo napake. Ko se svojci (ali kdo drug) z vzrokom smrti na podlagi pregledane zdravstvene dokumentacije ne strinjajo ali menijo, da je le-ta pomanjkljiv, lahko zahtevajo, da se odredi obdukcija. Te zahteve so zelo redke, najpogosteje se to naredi takrat, ko se obdukcije slovenskih državljanov ne opravijo ali po opravljeni obdukciji v tujih državah.
Reobdukcija se v Sloveniji večkrat zgodi s pomočjo slikovnega materiala, zlasti v primeru sodnih postopkov. Zato obdukcije vselej tudi fotografsko zabeležijo od začetka do konca. "Najboljši opis je slabši od najslabše fotografije. S fotografijo imam možnost si ustvariti lastno mnenje," razloži strokovnjak. Obstajajo tudi primeri večkratnega obduciranja, za kar pa sam ne vidi smisla. V Savdski Arabiji truplo obducirajo večkrat. To delajo tolikokrat, da so vsi sorodniki zadovoljni s končnim izvidom obdukcije. Pri nas si to težko predstavljam."
Prizna, da je sliko s terena oziroma obdukcijske mize težko odmisliti. S tem so imeli več težav v preteklosti, ko sodna medicina še ni toliko napredovala napredovala kot stroka in znanost ter so bili vzroki in mehanizmi smrti slabo razumljeni. Nemoč in neznanje pa sta vodila v samomorilna vedenja zaposlenih in razne odvisnosti. Danes je tega manj. Kolegi mu občasno potožijo le, da obdukcije sanjajo, kar se bolj ali manj dogaja vsem. Sam s tem nima velikih težav, kar povezuje z dejstvom, da se zaradi prevelike utrujenosti sanj običajno ne spomni.
Zagotovo pa mu bo v spominu do konca življenja ostal izkop trupel množičnega poboja v Hudi Jami. "Dela ne moreš vedno pustiti tukaj, posebej ko vodimo primer umora in se miselni proces ne prekine, ko pridem domov. Primer pozabim šele, ko uspem priti do zaključka," pripoveduje. Ker gre za zelo specifično delo, spodbuja pogovor med zaposlenimi, ki se soočajo s podobnimi težavami, in ne obremenjujejo družinskih članov.
Domišljije jim na delu ne zmanjka; pred leti so s sodelavci sklenili tihi dogovor, s katerim so se odločili, kdo bo koga obduciral. Razloga, zakaj so se tako odločili, zaradi želje po ohranitvi prijateljskih odnosov s kolegi takrat niso navedli.
stasa.pust@styria-media.si