Absurd: Več deset milijonov evrov gre vsako leto po vodi, ministri pa nič

V letih od 2016 do 2022 je bilo iz sklada za vode za protipoplavno varnost namenjenih 180,5 milijona evrov, so povedali na ministrstvu za naravne vire in prostor. Med večjimi projekti so izvedli zagotavljanje poplavne varnosti na porečju Drave, Savinje, protipoplavni ukrepi na območju Gorenja vas-Poljane, ureditev Hudega potoka-Rečica ob Paki, protipoplavna ureditev porečja Gradaščice, Selške Sore, zagotavljanje poplavne varnosti na območju Ptujske Drave, Meže z Mislinjo in Dravinje s Polskavo. 

Po zadnjih podatkih, ki smo jih dobili iz ministrstva, se je od leta 2016 do leta 2022 v skladu za vode iz naslova vodnega povračila, koncesij in pripadajočih zamudnih obresti zbralo 286 milijonov evrov, od tega koncesije predstavljajo skoraj 147 milijonov evrov. Približno 82 milijonov koncesij so dobile občine. 

Država oziroma ministrstvo ni učinkovito

Po nedavnih poplavah, ki so prizadele polovico Slovenije, škoda pa se meri v milijardah evrov, je na mestu vprašanje, ali je sklad za vode zbral in namenil dovolj sredstev za poplavno varnost oziroma ali bi jih lahko namenil več. V javnosti so se namreč pojavile objave, da država ni učinkovita pri zbiranju sredstev, ki se v enem delu stekajo v sklad za vode, del pa v občinske proračune. 

Na dejstvo, da država ni učinkovita pri pobiranju denarja, je tik pred poplavami v Pravni praksi opozoril pravnik Jurij Žurej, že pred tem pa je na to v treh različnih revizijskih poročilih ugotovilo tudi Računsko sodišče.

V zadnjem iz decembra 2022, ki se nanaša na obdobje od 2016 do 2020 so zapisali: „Računsko sodišče je ugotovilo, da ministrstvo pri zagotavljanju sistema okoljskih dajatev za rabo vode v obdobju, na katero se nanaša revizija, ni bilo učinkovito.“ 

Vodna dovoljenja in koncesije, vsi bi morali plačevati uporabo vode

Vir sredstev, ki se, kot rečeno, delno stekajo v sklad za vode, delno pa v občine, so vodne dajatve, ki jih morajo plačevati vsi, ki vodo uporabljajo za svojo dejavnost. Javne in zasebne gospodarske družbe morajo za uporabo vode pridobiti vodno pravico, to pa lahko dobijo na podlagi vodnega dovoljenja ali na podlagi koncesije. Del sredstev pa predstavljajo vodna povračila. Tako pravi leta 2002 sprejeti zakon o vodah, ki je do zdaj doživel že skoraj 20 popravkov, sprememb in dopolnil. 

Po podatkih, ki nam jih je posredovalo ministrstvo, je trenutno podeljenih 64 koncesij, od tega 26 koncesij za rabo termalne vode za potrebe kopališč, šest za rabo termalne vode za ogrevanje, 17 za proizvodnjo pijač, 10 koncesij za odvzem naplavin in pet koncesij za proizvodnjo električne energije v velikih elektrarnah. Poleg tega je podeljenih 9008 vodnih pravic na podlagi vodnega dovoljenja. 

Tisoče jih že 18 let ne plačuje

Kje je težava? Dajatev plačujejo le tisti, ki so vodno pravico dobili na podlagi koncesije, ne pa tudi tisti, ki so jo pridobili na podlagi vodnega dovoljenja. Nekatere družbe v Sloveniji za stotine milijonov kubičnih metrov porabljene vode, ki jo prodajajo na trgu, v 18 letih niso plačale enega evra, navaja Žuraj. 

Razlog tiči v tem, da v skoraj 20 letih pristojno ministrstvo, ne glede na to, kdo ga je v posameznem obdobju vodil, ni sprejelo ustreznih podzakonskih aktov. Ti bi morali biti sprejeti že leta 2004, pa to ni uspelo nobenemu od 14 ministrov. 

Računsko sodišče je med drugim v zadnji reviziji leta 2022 ugotovilo, da „imetniki vodnih dovoljenj še vedno ne plačujejo vodne pravice, ker ministrstvo več kot 18 let od poteka zakonskega roka ni pripravilo predloga izvršilnega predpisa, ki bi določil podrobnejša merila za določitev roka, načina in višine plačila za vodno pravico in merila za njegovo znižanje ter oprostitev za primere, ko je vodna pravica pridobljena na podlagi vodnega dovoljenja.“ 

Poleg tega ministrstvo še vedno ni izdalo predpisa, v katerem bi določilo količinski prag, od katerega je treba za odvzem vode iz javnega vodovoda pridobiti vodno dovoljenje, zaradi česar se vodno dovoljenje za rabo vode iz javnega vodovoda ne plačuje, ne glede na količino odvzete vode, še navajajo v poročilu. 

Ministrsvo še vedno brez odgovorov

Da družbe, ki vodo za svojo dejavnost uporabljajo na podlagi vodnega dovoljenja, ne plačujejo dajatev, priznavajo tudi na ministrstvu. Na vprašanje, zakaj je tako, so nam odgovorili: „Niso še sprejete vse potrebne pravne podlage za uveljavitev plačila za imetnike vodnih dovoljenj.“ Spomnimo, imetnikov vodnih dovoljenj je 9008. 

Na vprašanje, zakaj predpisov še ni in kdaj bodo sprejeti, na ministrstvu dokončnega odgovora, ne morejo dati, saj je sprejem novele zakona o vodah povezan z medresorskim usklajevanjem in pripravo strokovnih podlag. Prvo novelo naj bi sprejeli letos poleti, drugo, z dolgoročnimi rešitvami pa jeseni 2024. Vendar so zaradi reševanja posledic avgustovskih poplav in plazov rok prve novele, s katero naj bi plačila uredili zgolj začasno, premaknili v prihodnost.

Koliko sredstev smo izgubili, kdo bo odgovarjal?

Koliko sredstev v vseh teh letih ni bilo zbranih, ker ni zakonske podlage za njihovo plačilo, ne ve nihče. Na ministrstvu pravijo, da takšne ocene ni mogoče izdelati, ker ne obstaja način določanja plačila, enačba, imetnikov vodne pravice, pridobljene na podlagi vodnega dovoljenja

Tudi na vprašanje, koliko bi lahko bila protipoplavna varnost v državi večja, če bi ministrstvo v roku, sprejelo ustrezne akte za pobiranje dajatev, nimajo odgovora. Prav tako pa ne nameravajo sprožiti notranje revizije, s katero bi vsaj poskušali ugotoviti, kje se je zataknilo, da ustrezni podzakonski akti niso bili sprejeti, in kdo je odgovoren za to. 

V enem letu 29 milijonov evrov manj

Neplačevanje dajatev za vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja pa še zdaleč ni edina anomalija. Tako Žurej v članku, kot Računsko sodišče v revizijskih poročilih ministrstvu očitata še vrsto drugih nepravilnosti. 

Samo družbe za proizvodnjo pijač, ki imajo koncesije za črpanje vode, so po oceni Žureja leta 2021 plačale za približno 29 milijonov evro premalo dajatev, kar je ocenil na podlagi podatkov o načrpani vodi in količini vode, za katero obstaja dovoljenje, pa je koncesionar ne načrpa, za kar ne plača nič, onemogoča pa, da bi to vodo črpal in zanjo tudi plačal dajatve nekdo drug. 

Občine niso obravnavane enakopravno

Računsko sodišče pa je med drugim zmotila tudi poraba sredstev, ki se zbira v skladu za vode in delež, ki jih iz vodnih dajatev dobijo občine. Ugotovili so, da v posameznih koncesijah ni jasno določeno, kolikšen delež propada občini, saj kriteriji niso jasno določeni. V nekaterih primerih občine namreč dobijo polovico, v drugih 60 odstotkov dajatve. S predpisi ni bila zagotovljena enakopravna obravnava občin v delu, ki se nanaša na financiranje njihovega poslovanja z delom predpisane koncesije za rabo vode, še navajajo

Računsko sodišče je ugotovilo tudi, da ni zagotovljena enaka obremenitev proizvajalcev električne energije s stroški plačila za koncesijo in s tem enakopraven položaj proizvajalcev električne energije na trgu električne energije. 

Ni zagotovila, da se investira v reševanje poplavne ogroženosti

Ministrstvo tudi ni učinkovito upravljalo z zbranimi sredstvi okoljskih dajatev za rabo vode. Prioritet porabe sredstev sklada za vode nima določenih v nobenem od veljavnih aktov.

Zato niso znani kriteriji izbire posameznih projektov, ki se financirajo iz sredstev sklada, in ni zagotovljeno, da so v programu tisti projekti, ki bi bili z vidika reševanja poplavne ogroženosti oziroma kakovosti stanja voda najbolj nujni, lahko preberemo v poročilu Računskega sodišča. 

Poleg tega je v letih od 2016 do 2020 ministrstvo načrtovalo porabo sredstev sklada za vode za investicijske projekte in strokovne ter razvojne naloge na področju upravljanja voda v skupnem znesku 387 milijonov evrov, od tega je realizirana poraba znašala le 133 milijonov, kar je le 34 odstotkov načrtovane porabe sredstev, še piše v poročilu.

Akta prioritet ne potrebujemo 

"Namenska poraba sklada za vode določena v zakonu o vodah, ki definira, da se sredstva porabljajo za financiranje vodne infrastrukture, kar kaže na to, da so projekti namenjeni zagotavljanju protipoplavne varnosti, pripoznani kot najpomembnejša prioriteta, zato akt s prioritetami ni potreben," so nam z ministrstva odgovorili na izpostavljen očitek Računskega sodišča. Vsi protipoplavni ukrepi so definirani tudi v načrtu zmanjševanja poplavne ogroženosti, kjer je kot vir financiranja med drugim naveden sklad za vode, so še dodali.