S pestro turistično ponudbo postaja Slovenija zanimiva za različne profile gostov, bodisi jo obiščejo zaradi naravnih in kulturnih znamenitosti bodisi morda zaradi pestrih športnih aktivnosti, ki so tu mogoče, obstaja pa še ena veja turizma, ki po mnenju enologa in direktorja Vinske družbe Slovenije – Dušana Brejca še ni dobro izkoriščena.
Govora je vinsko-kulinaričnem turizmu, ki ima ogromno možnosti za razvoj v prav vseh vinorodnih pokrajinah pri nas. Vse od najstarejše trte na svetu do prenočevanja v starih vinskih sodih na Ptuju. Vprašanje je samo, kako in koliko bo posamezna regija ponujeno izkoristila, in pomembneje, koliko manevrskega prostora ji bo za to pustila birokracija.
Slovenski vinogradi ležijo v samem središču evropskega vinogradniškega pasu. Pas za trto idealnih leg si slovenske vinorodne dežele delijo z območji, kakršno je francoska Burgundija, prepletanje vplivov podnebja in tal pa Sloveniji omogoča večjo pestrost v ponudbi vin. Tu odlično uspeva kar 52 vrst trte. Zatorej ima Slovenija izhodišče, da postane znana vinska destinacija, več kot le dobro.
Slovenija z leti postaja vse bolj prepoznavna destinacija za obisk med tujimi turisti, predvsem na račun pestre narave. Ali po vašem mnenju postaja vse bolj prepoznavna tudi kot destinacija, ki se jo splača obiskati zaradi pestre in zanimive vinske ponudbe? Bi lahko rekli, da je Slovenija tudi vinska destinacija?
Počasi, a zagotovo prav to postajamo. Pojem destinacije je dvojen; najprej gre za ekonomsko kategorijo, kar pomeni, da tuji kupci, trgovci pridejo v Slovenijo samo zaradi vina, ki kotira na njihovem trgu. To je za vinarje temeljni smisel vinske destinacije. Šele potem pride na vrsto destinacija v turističnem smislu, kar pomeni, da se pod okriljem DTC (ang. direct to consumer), odvije prodaja vina ter drugih kmetijskih pridelkov in ostalih storitev vinarjev, kar se skupaj izkaže kot vinsko-turistični produkt. Vinogradništvo in vinarstvo sta gospodarska multiplikatorja, če pogledamo, kaj vse zajameta, kot ste omenili tudi vi; pestro, neokrnjeno naravo in iz nje neposredno izhajajoče pridelke in izdelke, še prej raznovrstno opremo in stroje ter znanj. Na koncu mora biti še konsistentna zgodba.
Se vam zdi, da dobro izkoriščamo dejstvo, da na našem ozemlju zaradi različnega terena in podnebja rastejo zelo raznolike in številčne sorte vinske trte?
Kako bi opisali slovensko vino in ga predstavili tujcu? Je po vaših opažanjih slovensko vino v tujini cenjeno? Kaj pa doma?
Zagotovo lahko tujcu prikažemo realnost treh dežel, saj so na različnih straneh neba. Potem bi lahko izpostavili različnost sortnega potenciala od povsod uveljavljenih mednarodnih sort, npr. chardonnay, merlot, do udomačenih, kot sta npr. rebula in malvazijo na Primorskem, šipon in oba rizlinga v Podravju, ali rumeni plavec, žametka in frankinja v Posavju. Razlago o okoliših in legah bomo verjetno prihranili za bolj involvirane pivce. Vsaj teran in cviček ptp – priznano tradicionalno poimenovanje, bi se spodobilo omeniti vsakič in ob tem ne pozabiti na belokranjca in metliško črnino, ki sta pomembna v Posavju.
Smo po vaših opažanjih Slovenci ponosni na naše vino in smo do njega zaščitniški, ali ga ne dojemamo kot pomemben del naše kulture?
Me veseli, da ste vino postavili v širši kontekst kulturne dediščine, kar hkrati pomeni, da če zanjo in zanj ne bomo skrbeli, ju branili in jima verjeli, zaupali, lahko oboje izgubimo. Vino je nekakšno sidro kulturne dediščine, ker je vinograd trajni nasad. Spremembe se dogajajo na daljši rok, nič se ne zgodi čez noč, tradicija je pomembna, rast organska, popolnoma odvisna od narave, zato se večje spremembe opazijo šele skozi generacije. V Sloveniji se z vinogradništvom in vinom primerno ravna, država ima posluh za sektor in skoraj pretirano skrbi, da se ohranja 'ljubiteljstvo'. Lahko bi rekli na škodo vinske ekonomije, saj ima Slovenija v vinu velik izvozni potencial, a to zahteva več specializacije in profesionalizacije. Lepo je imeti na tisoče zidanic, a če niso vpete v realno ekonomijo, predstavljajo samo kurioziteto in neevidentiran trg.
Vina imajo v Sloveniji že dolgo tradicijo. Menite, da se ta tradicija ohranja in nadgrajuje, ali se na nek način pozablja in se vse manj ljudi ukvarja s to obrtjo?
Tradicija se ohranja in nadgrajuje. Ko se govori o opuščanju se ne pove, da dejavnost opuščajo tisti, ki jim vinarstvo ni glavna gospodarska dejavnost in je zanje le 'obrt, kot na primer velja za ljubitelje. Dokaz: vsako leto izgubimo 80 hektarjev in vendar nam vina ne manjka, uvoz pa stagnira. Vinarji, ki so svojo prihodnost gradili na blagovnih znamkah rastejo in postajajo veliki. Čeprav je v registru 29000 vinogradnikov, jih je le 440 večjih od pet hektarjev. In ti so bistveni za bodoč mednarodni uspeh. Tisti, ki obdelujejo več kot en hektar, pa so pomembni za zadružne kleti in večja podjetja. Žal pri nas često prevladajo romantične interpretacije o krivcih za težave, kar se pripisuje večjim kletem, ljubiteljskemu delu pa skrb za obdelanost krajine in podobno, kar je precej pretirana teza.
Kakšno pa je sodelovanje med vinskimi ponudniki pri nas? Ga pogrešate, ali menite, da ga je dovolj?
Stvari se popravljajo, posebno v času kriz znajo vinarji stopiti skupaj. Tudi v Evropski uniji ni nič drugače, zato vse tradicionalne države za ta namen uporabljajo 'palico in korenček. To z drugimi besedami pomeni, če se povezuješ in sodeluješ, dobiš podporo, če ne, ne. Država premalo uveljavlja usmerjevalno nalogo, namesto, da samo gasi požare, bi že samo s postavitvijo parih prioritet, npr. ustanovitev generičnega telesa, in razmejitvijo vlog vinarjev, tako profesionalni in ljubiteljski del, v nekaj letih lahko pridobila perspektiven sektor v ekonomskem smislu. Zgodila bi se hitra rast izvoza in stabilen domači trg. A za to je najprej treba ukiniti sivo ekonomijo.
Kako uspešna je vinogradniška dejavnost v Sloveniji v primerjavi z ostalimi vinarskimi državami? Kakšna menite, da je njena prihodnost?
Pred leti je bilo ustvarjenih mnogo vinskih cest, vendar, kot sem zasledila, se te niso razvile tako, kot je marsikdo pričakoval in so številni vinarji ter vinogradniki obupali. Kaj menite, da je razlog za to, da ta zgodba ni uspela?
Vaša ugotovitev je zelo pravilna. Dogajanje na vinskih cestah ne more biti prepuščeno volji in času vinarja. Turist diktira delovni čas, ne vinar. Ampak vinar ne sme postati natakar in kuhar, ker mu bo potem zmanjkalo energije za delo v vinogradu in kleti, kar vodi do kakovostnega padca. Zato je nujna specializacija storitev gostinca, hotelirja in vinarja, a pomembno je, da vsak opravi le svoj del dela. V turizmu nam manjka institucionalni del, ki bi vino sistematično vgrajeval v vse storitve celega turističnega gospodarstva. Poglejte si kako shematična je predstavitev slovenskih vin na spletni strani STO. Nimamo niti skupne spletne strani, kjer bi se turisti lahko informirali. Niti imamo takšne strani, ki bi bila namenjena kupcem. Nekaj prav elementarnih nalog bomo morali še postoriti.
V Sloveniji obstaja veliko turističnih vinskih ponudnikov. Sedaj, ko imamo več časa za raziskovanje naše države, me zanima, če imate morda predlog, kam naj se na pokušino odpravijo domači gosti? Katere so vaše najljubše vinske destinacije?
Zagotovo ne bi mogel izdvojiti ene, kot najlepše ali najboljše. Pri naših vinarjih lahko doživiš elitističen ali iskreno kmečki tretma in oboje je dobro spoznati, ker si le tako lahko ustvarimo pravi odnos do vinogradništva. Prav v vseh devetih okoliših najdemo zanimive ponudnike. Moj predlog se torej glasi: pojdite tja, kjer že zelo dolgo niste bili, morda se bo zgodilo, da boste nad videnim pozitivno presenečeni.
