V desetih dneh skoraj obubožaš, a ti na koncu ni niti malo žal

Na žalost nisem bila med srečnimi Slovenci, ki so lahko lani opazovali severni sij kar z domačih dvorišč. A želja, da na lastne oči uzrem ta naravni fenomen, je bila že pred tem velika. Ko sem izvedela, da je visoka Sončeva aktivnost predvidena tja do leta 2025, sem si rekla: Zdaj ali nikoli.

• Idilični družinski izlet blizu Ljubljane

Kot ne preveč velika ljubiteljica zime in mraza sem se oborožila z vsemi toplimi oblačili, kar sem jih premogla sama in moja ožja družina. Na koncu se je sicer izkazalo, da sem morda malo pretiravala, a Islandija slovi po nepredvidljivih vremenskih razmerah, glede katerih se šalijo tudi domačini. Ti ni všeč vreme? Počakaj pet minut. Ta nasvet se je večkrat potrdil. Nekega oblačnega jutra je še tik pred vstopom v muzej vse kazalo, da nas čaka huda nevihta. Po dobri uri v muzeju pa presenečenje: ni vetra, ni oblakov, kaj šele dežja. Dereze pa so v začetku marca nujna oprema.

Ugodne vremenske razmere pa niso lepšale le dni, temveč tudi noči. Da je severni sij zares dobro viden, mora biti nebo jasno, vse pa je na koncu odvisno od indeksa KP. Ta se giblje na lestvici od 0 do 9, od najmanjše do najmočnejše intenzivnosti.

V času bivanja na Islandiji se je indeks KP večinoma gibal med 2 in 4, kar pomeni, da se je polarni sij premaknil nekoliko dlje od polov in občasno postal svetlejši.

Začelo se je že na letalu, ko je v zraku migotala nenavadna meglica. Fotoaparat je zagotovo uporaben pripomoček za lov – če ne drugega, vsaj veš, ali gre za navaden oblak ali za zametek severnega sija. Žal ta, ko ga uzremo s prostim očesom, ni vedno tako intenziven kot na fotografijah. To velja tudi za prvo srečanje z njim na letalu – kot rečeno smo takrat lahko ugledali le bledo meglico.

Pomembna vrlina "lovcev" na auroro borealis je tudi vztrajnost. Svetleče podobe intenzivnejših barv, ki migotajo v zraku (lahko gre za loke, vence, ali zgolj oblakom podobne meglice), lahko včasih obstanejo le nekaj minut, nato pa povsem izginejo z obzorja.

Vseeno pa smo imeli na določene dni veliko srečo in severni sij je poplesaval po nebu v svetlo in temno zelenih odtenkih.

Islandci imajo sicer precej grdo navado potratnega osvetljevanja hiš, ulic in cest. V Sloveniji najbrž še v času božično-novoletnih praznikov ne beležimo takšne svetlobne onesnaženosti, sploh glede na tako redko poseljenost.

Severni sij nastane kot posledica sončevih geomagnetnih neviht, ko električno nabiti delci magnetosfere, v glavnem so to elektroni, lahko tudi protoni (Sončev veter) in nekateri težki ioni (kisik in dušik), pridejo v stik z Zemljinim ozračjem in tam reagirajo ter posledično zasvetijo. 

Neurje.si

Vse rdeče luči na semaforjih v obliki srčkov

Na svoj račun na Islandiji pridejo tudi ljubitelji živali. Ko se otopli, se tukaj naselijo pisani mormoni, pozimi pa domačini ponujajo številne izlete z ladjami, kjer lahko (če imate srečo) opazujete kite. Mi smo se na izlet odpravili iz ljubkega ribiškega mesteca Akureyri, kjer so, mimogrede, vse rdeče luči na semaforjih v obliki srčkov. Opazovali smo lahko veličastnega kita grbavca, pogosto pa se v teh vodah pojavljajo tudi delfini in orke.

Naslednji dan je sledil še obisk muzeja kitov v mestu Husavik, kjer so zbrana okostja različnih vrst kitov, med drugimi tudi sinjega kita. A odnos med Islandci in temi veličastnimi bitji je zapleten. Islandija je namreč ena redkih držav, kjer je lov na kite še vedno dovoljen.

V preteklosti so kiti veljali za dragocen vir hrane, občasno jih je celo naplavilo na obalo, kar je v neizprosnih zimah številnim prebivalcem najbrž rešilo življenje. Islandska beseda "hvalreki" (kar dobesedno pomeni naplavljenje kita) je z leti pridobila drug pomen, figurativno namreč pomeni srečo.

V prestolnici je nujen ogled interaktivnega muzeja Perlan (tudi dve uri sta premalo) za spoznavanje lokalne zgodovine, geografije in ekologije, sprehodili smo se tudi po pravi ledeni jami (ker gre za pravo jamo, je v njej -15 stopinj Celzija).

Sredi Reykjavika smo si ogledali pravo lavo. Vulkanski pesek v muzeju pregrejejo v nekoliko prilagojeni livarski peči (na 1100 stopinj Celzija), nato pa lavo zlijejo v razstavni prostor, poln ljudi.

Nekaj posebnega je tudi falološki muzej, kjer domuje največja zbirka falusov na svetu. Čeprav se je zbirateljstvo začelo kot šala, je zdaj v muzeju na ogled več sto primerkov penisov različnih živali. V okviru muzeja deluje tudi majhna kavarna, kjer strežejo odlično kavo (najbrž najboljšo, kar smo jo pili na Islandiji), ponujajo pa tudi vaflje v obliki … No, najbrž ste že sami ugotovili.

Navdušenje nad glasbo preveva celotno državo, še posebej jo je čutiti v odnosu do lokalnih še neuveljavljenih glasbenih skupin. Te imajo v koncertni dvorani Harpa, kjer sicer domuje islandski simfonični orkester, v marcu več koncertov v sklopu dogodka Islandski glasbeni eksperimenti. S projektom, ki je namenjen neuveljavljenim glasbenikom, starim do 25 let, so zasloveli tudi rokerji Of Monsters and Men.

Slap, v katerega naj bi leteli poganski kipci

Po celi pokrajini se bohotijo veličastni slapovi, med lepšimi je Godafoss, ki naj bi bil po mnenju nekaterih povezanih z razglasitvijo krščanstva za uradno vero na Islandiji. Takratni duhovni vodja Thorgeir Ljosvetningagodi naj bi namreč okrog leta 1000 v Godafoss vrgel svoje kipe nordijskih bogov in se odpovedal poganstvu.

Na poti do gejzirja je obvezen postanek tudi Thingvellir, kjer je nekdaj stal islandski parlament, zelo jasno pa je tam opazen kontinentalni prelom med severnoameriško in evrazijsko ploščo.

Čeprav je veliki gejzir še vedno aktiven, pa z izbruhi preseneti le ob bolj intenzivni potresni aktivnosti. Na srečo je v bližini gejzir Strokkur, ki izbruhne vsakih deset minut, voda pa brizgne približno dvajset metrov visoko.

Gejziri so ograjeni, saj so se v preteklosti že borili z različnimi "umetniki", nekdo je na primer v gejzir zlil rožnato barvilo, zelo pogosto se najdejo tudi turisti, ki v gejzirje mečejo kovance. Poleg tega je temperatura vode v vseh gejzirjih višja od 80 stopinj Celzija. Vseeno pa lahko ob izbruhu že lahen vetrič zalije trumo popotnikov, ki čakajo na to, da se Strokkur zbudi.

Čeprav ob gejzirjih vonj žvepla v zraku ni tako izrazit, pa ga zagotovo ne morete zgrešiti na polju Hverir, ki bolj spominja na Mars kot na ledeno kraljestvo, kot je Islandija. Le redkokdo v tem kraju zdrži več kot pol ure, čeprav se lahko mimo številnih brbotajočih blatnih jam in fumarol ljudje prosto sprehajajo. Vonj po gnilih jajcih in smodniku je preprosto preveč intenziven.

Naravne terme in stara oprema na smučišču

Bojazen, da bo podoben vonj prisoten tudi v njihovih naravnih termah, je odveč – prijetno topla voda nima izrazitega vonja, je pa odlična protiutež polarnemu zraku in vetru in najboljša izbira za sprostitev razbolelih udov po daljšem sedenju na neudobnih letalskih sedežih. Obiskali smo Laugarvatn Fontano in Sky Lagoon v Reykjaviku – nobena ni razočarala.

Smučišče Bláfjöll, priljubljena točka med domačini, je kljub majhni velikosti povsem zadovoljivo za krajšo smuko, večja težava je dotrajana oprema, ki jo ponujajo na izposojo – res je treba biti pazljiv, sicer lahko, kot v našem primeru, dobiš desko, ki bi morala romati v koš za smeti že pred nekaj leti.

Bláfjöll Žurnal24/Nina Šprohar

Kaj pa hrana?

Glede na astronomske cene hrane in pijače smo se v širokem loku izogibali restavracijam, ki bi lahko bile zgolj z besedico omenjene v kakšnem boljšem kulinaričnem vodniku. A vseeno me je presenetila njihova ljubezen nad hitro hrano. Po goveji juhi ali kakšni zelenjavni enolončnici se mi je začelo kolcati že peti dan. Še ribja juha je imela v eni porciji gotovo cel tetrapak smetane za kuhanje.

Ker je Islandija precej velika, a redko poseljena država, se lahko včasih voziš tudi več ur, ne da bi naletel na karkoli podobnega restavraciji, zato prevelika izbirčnost ne pride v poštev. Posebej priljubljeni so hotdogi in hamburgerji, tudi po poti smo naleteli na nekaj manjših hotelov s kmetijo, v sklopu katere je delovala tudi restavracija. Priljubljene so ribe, predvsem trske, v nekaterih restavracijah ponujajo tudi žrebičkove zrezke in jagnjetino (a za manj kot 40 evrov na porcijo nikjer).

Za dva hamburgerja s krompirčkom in dve mali točeni pivi smo na eni od turističnih kmetij (daleč od kakršnega koli večjega mesta) odšteli 65 evrov.

So pa domačini – nekoliko nenavadno, glede na to, da Islandija leži tik pod arktičnim krogom – veliki navdušenci nad sladoledom, ki ga proizvajajo na domačih kmetijah. Pester nabor različnih okusov ne razočara, na recept pa so lahko ljubosumni tudi Italijani. Islandci domač sladoled uživajo tudi, ko temperature krepko padejo pod ledišče.

Enako velja za skyr - mlečni pripravek z visoko vsebnostjo beljakovin, ki po okusu in strukturi variira med jogurtom in kremnim sirom.

Draga pa ni samo hrana. Za vstopnico v muzeje boste povsod odšteli okrog 50 evrov, podobno tudi za vstop v terme. Ogled naravnih znamenitosti je resda brezplačen, a vseeno vas bodo "olupili" pri parkiranju. 

Koliko je stalo desetdnevno potovanje za dve osebi, nisem izračunala, niti nisem prepričana, ali želim vedeti, je pa številka gotovo višja od pet tisočakov.

nina.sprohar@styria-media.si