Severna Italija je le dobro uro oddaljena od našega glavnega mesta, zato je več kot primerna za vikend pobeg z avtom. Naše dvodnevno krajše, a zato nič kaj manj slajše potovanje po severni Italiji, se je začelo z obiskom pristaniškega mesta Trst. Tam smo si pred nadaljnjim, malo bolj natrpanim urnikom, privoščili kavo na osrednjem trgu Unità in opazovali, kako se je mesto okoli 10. ure dopoldan šele začelo prebujati.
Pot smo nadaljevali ob obali in se ustavili na 15 minut oddaljenem gradu Miramar. Ta je že zaradi svoje zunanje podobe prava paša za oči. Pravljični grad nosi ime, ki v španščini pomeni ‘pogled na morje’. To ime nosi povsem upravičeno, saj naj bi se morje videlo iz vsakega okna.
Za vstop v grad je treba plačati šest evrov, vrtove in okolico gradu pa si lahko ogledate brezplačno. Parkiranje je možno ob obali, tik pod gradom, in je plačljivo
Zaradi časovne stiske smo ga občudovali le od zunaj. Na hitro smo se sprehodili po parku, ki sicer meri kar 22 hektarjev. Na njem boste našli redke eksotične rastline, ki jih je nadvojvoda F. Maksimiljan prinesel s svojih potovanj.
Poleg cvetja boste tam opazili številne ribnike, vodomete, fontane in kipe. Grad je najbolje obiskati prav spomladi in poleti, ko je rastlinje najbolj bujno.
Pot smo nadajevali do Benetk, ki so od Trsta oddaljene uro in pol. Ob omembi Benetk večino ljudi spreleti misel o gneči. In to povsem upravičeno. Očarljivo mesto v beneški laguni letno obišče 20 milijonov turistov. Prav zaradi prekomerne obiskanosti so mestne oblasti napovedale, da bodo za ogled starega mestnega jedra od turistov zahtevale rezervacijo in plačilo vstopnine v višini 10 evrov. Čeprav naj bi s sistemom rezervacij začeli z letošnjim januarjem, v prvi polovici februarja plačila še niso zahtevali.
Če želite mesto na vodi obiskati takrat, ko je gneče najmanj, ne ponovite naše napake in se tja ne odpravite v času Beneškega karnevala. Izkušnja je bila sicer zanimiva, saj smo na različnih koncih starega mestnega jedra lahko opazovali raznovrstne dogodke. Malo manj je bila prijetna gneča, ko smo se v kolonah pomikali po beneških kanalih in pazili, da ne pademo v vodo. Šalo na stran. Zgodaj spomladi je sicer idealen čas, da obiščete to očarljivo mesto, ki ponuja res veliko. Najbolj se to obnese med tednom, saj je ob koncih tedna turistov največ.
Če si želite Benetke pogledati z vodne perspektive, priporočamo vodni avtobus "vaporetto", ki vas popelje v središče mesta. Vožnja ni tako ekstravagantno kot tista z gondolami, je pa zagotovo bolj prijazna naši denarnici (10 evrov). Polurna vožnja z gondolo stane namreč 80 evrov. Gondolerji turiste pogosto opeharijo in jim zaračunajo še več.
Manj prijetnejši del Benetk so cene ponudnikov s hrano. Gostinci izkoriščajo svojo lokacijo. To predvsem velja za čudoviti trg San Marko, ki je najbolj obiskana turistična atrakcija. Tam hrano in kosilo močno preplačate. (Pre)visoka cena ne pomeni nujno tudi okusne hrane. Priporočamo, da se na kavo ali kosilo raje kot v samo jedro dogajanja odpravite na kakšen romantičen trg, ki se skriva med hišami.
Po ogledu najpomembnejših znamenitosti, kot so Markov trg, Doževa palača in Most vzdihljajev ali Rialto, smo se peš odpravili do parkirišča Tronchetto. Celodnevno parkiranje stane 22 evrov. Izlet v Benetke je eden tistih izletov, za katerega si je vredno vzeti čas. Ne zgolj enkrat, temveč večkrat.
Da bi imeli naslednji dan nekoliko več časa za raziskovanje naše naslednje destinacije, smo se iz Benetk odpravili pozno popoldan. Po dobri uri vožnje smo prispeli na cilj; v mesto ljubezenske zgodbe Romea in Julija – Verono. Ker smo imeli nastanitev rezervirano na vrhu bližnjega hriba, smo s ptičje perspektive opazovali osvetljeno mesto. Lahko povemo, da je bilo mesto tudi v temi zelo romantično.
Naslednji dan podnevi pa smo lahko še v dnevni svetlobi videli, kako arhitekturno pestro je drugo največje mesto Beneške dežele. Kot se za spoznavanje Italije spodobi, smo dan začeli z zajtrkom v bližnji kavarni. Verona je res vse, kar si želimo doživeti, ko pomislimo na pojem Italija; ozke ulice, polne lokalčkov in restavracij, prekrasna arhitektura, stari mostovi in bogata zgodovina. Kamorkoli se ozrete, vaše oko uzre katerega izmed arhitekturnih biserov mesta, bodisi gotske cerkve ali pa ostanke Rimljanov.
Ena najbolj slovitih znamenitosti je rimska arena. Po velikosti se sicer ne more meriti z rimskim Kolosejem, vendar je od njega precej bolje ohranjena.
Na poti smo prečili rimska mestna vrata Porta dei Borsari iz 1. stoletja, ki so ena od bolje ohranjenih rimskih spomenikov v Veroni.
Ustavili smo se tudi na trgu Piazza delle Erbe, ki je eden najbolj slikovitih trgov v Italiji. V času Rimskega cesarstva je tu stal Rimski forum. Obdajajo ga pomembne zgodovinske stavbe, med njimi je najbolj znan stolp Torre dei Lamberti, ki z 83 metri velja za najvišjega v mestu. Ob stolpu stoji še občinska palača Palazzo Comune.
Sprehodili smo do gradu San Pietro, s katerega se nam je odprl prekrasen pogled na celotno mesto.
V želji, da da bi si pred odhodom odpočili od mestnega vrveža, smo se za konec odpravili do najbolj znane italijanske naravne znamenitosti – Gardskega jezera. Ta velja za največje jezero v Italiji. Ob nabrežju se nahajajo številna mesteca. Mi smo zaradi bližine z Verono (30 minut vožnje) obiskali Peschiera del Garda.
Po skoraj tisoč prevoženih kilometrov smo se polni vtisov vrnili v Slovenijo. Ob tem smo prišli do zaključka, da je čas izleta/potovanja vselej treba skrbno načrtovati. Obisk Italije pa nikoli ne razočara.
