Približno dve uri vožnje iz Ljubljane se v starem mestu prekrivajo pridihi tisočletne zgodovine in sodobne Istre. Od Rimljanov, plemena Histrov, Benečanov, Avstroogrskih knezov, ladjedelcev, vojakov, do sodobnih glasbenikov in popotnikov - silhuete nekdanjega časa so na tem območju najvidnejše prav v Pulju. Strateško pomembno mesto se ponaša z nekoč mogočnimi vojaškimi oporišč in vojašnicami. Stene starih stavb in vil, ki pričajo o minulih oficirskih časih, in železnica ob morju, ki ohranja spomin na tramvaj, se zlivajo z modernejšo arhitekturo in številnimi bloki. V okolici mesta je 37 trdnjav, a Pulj je svetovno poznan predvsem po enem izmed šestih še stoječih rimskih amfiteatrov. Lokalni prebivalci mu pravijo ''mali Rim''.
Na marmornato recepcijo prenovljenega Grand Hotela Brioni Pula, kjer za gostoljubje skrbi več kot 200 osebja, prispem ravno v času večerje. Že kmalu zatem okušam morske specialitete hišnega kuharja, a že se mudi v noč. Večerni obisk mesta razkrije, da turistična sezona v sredini septembra še privablja številne goste. Tudi domačini so dobro razpoloženi. ''V tem tednu se odvija Visualia Festival of Light, v soboto pa Puljski maraton!,'' mi povejo.
Ob enem izmed vstopov v mesto, Zlatih vratih ali Portarati, 100 let po izdani knjižni klasiki Ulikses na kavo vabi bronasti kip James Joyca, ki je v svoji odisejadi po Evropi nekaj mesecev gostoval prav tam. Na okoliških fasadah in pročeljih očarajo številna umetniška dela vizualnih umetnikov, ki se vsako leto zberejo v največjem istrskem mestu in se predstavljajo na ulicah in parkih. Glavni organizator festivala Marko pove, da so se na dogodek pripravljali celo leto in da je festival poseben, saj se v okviru njega zbirajo mednarodni umetniki, ki ustvarjajo z malo produkcijskimi sredstvi. Na več kot desetih lokacijah mestnega jedra poglede vabijo tridimenzionalne projekcije in številne zvočno-vizualne instalacije. Mesto živi tudi ponoči, četudi je šele četrtek.
Svojo pot začnem v ''Zero strasse,'' 20-kilometrskih podzemnih tunelih iz začetka prejšnjega stoletja. V tunele se lahko zateče 6.000 ljudi skozi štiri natančno planirane vhode, vsa preostala puljska zaklonišča pa bi lahko sprejela celotno mesto. Iz podzemlja se povzpnem z dvigalom in obiščem trdnjavo Kaštel iz beneških časov, ki jo je leta 1630 zgradil francoski inženir Antoine De Ville z uporabo kamna iz manjšega rimskega gledališča, čigar rekonstrukcija je bila končana letos poleti. ''Večje rimsko gledališče se skozi čas žal ni ohranilo,'' razloži vodička, medtem ko se iz razglednega stolpa razkrijejo okoliški griči, obliti z morjem.
Amfiteater oziroma arena, kot ji pravijo domačini, je svoje ime dobila po latinski besedi carena – pesek, saj so jo odkrili prekrito s peskom. Edini amfiteater, čigar zid je ohranjen v celoti, je v antičnih časih sprejel 23.000 ljudi v primerjavi z današnjimi 5.000 oziroma 8.000 stojišči.
''Ali veste, koliko možnosti so v bitki imeli profesionalni gladiatorji za preživetje?'' vpraša vodička. Po več napačnih ugibanjih se nasmehne in reče, da kar devetdeset odstotno. Kako je to mogoče?
O usodi preživelih poraženih gladiatorjev je odločal organizator iger, ozirajoč se na odziv množice, medtem ko je bilo uspešne in predvsem lepe gladiatorje mogoče odkupiti, večinoma za namene varovanja višjih slojev. Ženske so lahko prisostvovale bojem, ki so bili namenjeni brezplačni zabavi množic, a so smele sedeti le v najvišjih vrstah, saj bi lahko s svojo prisotnostjo zmotile zbranost bojevnikov. Zadnji boj v Puljski areni se je zgodil leta 405, le približno 70 let pred razpadom zahodnega Rimskega cesarstva. Od takrat naprej je bila arena izpostavljena kraji kamnov, ki so ga prebivalci jemali za svoje domove.
Ko se zvečer vračam v mesto, povprašam mladega taksista o nočnem dogajanju. ''Kako je kaj s sceno? Se najde kaj v stilu KUD Idijotov?,'' upam na odgovor, ki bi razkril skrito lokalno pribežališče mladih.
''Ah, to je že zdavnaj mimo,'' odvrne, ''a nekaj se bo že našlo!''
