Gorsko kolesarstvo je šport, ki ni za vsakogar. Je dinamičen, adrenalinski in v prvi vrsti razburljiv. Kakor pravi Živa Kastelic iz Kolesarskega društva Rajd je "gorsko kolesarstvo adrenalinski šport, kjer se lahko marsikaj zgodi. To ni nogomet. Da se z njim ukvarjaš, moraš biti malo prismuknjen." Padci, praske, buške, tudi zlomi rok in nog namreč pri omenjeni aktivnosti niso nobena redkost. Ravno zaradi tega je ta šport deležen manjše podpore pri starših, ki za svoje otroke želijo dejavnosti s čim manjšim odstotkom tveganja za nevarnosti in poškodbe.
Kot pravi Kasteliceva, je strah staršev venomer prisoten, vseeno pa jih ne ustavi, da otroka ne bi podpirali. Z vprašanji in pomisleki se redno obračajo na učitelje, ki so jim za odgovore in pojasnila vedno na razpolago. V društvu trenutno deluje šest učiteljev, ki bdijo nad pogumno mladino, željno se spuščati po klancih in premagovati različne ovire. "Staršem omogočimo ogled treninga, da dobijo boljši vpogled v celotno zadevo," pove.
Kolesarska šola KD Rajd, ki je edini klub v Ljubljani usmerjen v gorsko kolesarstvo, obstaja že šest let in je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana. V šoli nudijo tri vrste treninga: BMX trening, trening gorskega kolesarstva v enduru in v spustu (downhill). Prvi je namenjen osnovam, zato se ga lahko učijo že otroci stari pet let, drugi pa je namenjen tistim, ki so že osvojili določene osnove.
Pri KD Rajd, ki je bilo ustanovljeno že leta 2005, opažajo porast zanimanja za ta šport pri otrocih. Pri njih kolesarsko znanje trenutno pridobiva okoli štirideset otrok različnih starosti. Čim hitreje otroci začnejo s treningi, prej osvojijo osnove in se lažje soočijo s strahom."Nikomur ne rečemo ne, tudi če je mlajši ga povabimo na trening in preverimo njegovo znanje. Če ni dovolj varno, ga prijazno zavrnemo in povabimo, da se nam pridruži v prihodnosti," pove.
Smehu in padcem se ne morete izogniti
Treningi vseh disciplin potekajo dvakrat na teden na terenu in enkrat v dvorani, kjer se urijo v stabilizaciji, akrobatiki in fizičnih pripravah. Treningi se razlikujejo od učitelja do učitelja, po navadi pa potekajo na sledeč način: trening se začne z ogrevanjem, sledijo klasični elementi, nato je na vrsti vožnja. "Pri treningu grem po navadi jaz naprej, oni pa mi sledijo. Ko se odseki ponavljajo, gredo otroci sami, jaz jih opazujem in popravljam," še doda Kasteliceva.
Znotraj skupine se trudijo narediti dve skupini, ki se med seboj ločita po sposobnostih, da se jim trening pravilno zastavi in prilagodi. Kot se za tovrstni šport spodobi, se med treningi zgodi marsikaj. Predvsem anekdot in dobre volje ne manjka. Kot prizna Kasteliceva, se ji tu pa tam elementi tudi ponesrečijo, kar seveda otroci izkoristijo za smeh in šale na njen račun. "Veliko je smeha, saj so otroci zelo direktni in duhoviti. Delo z njimi je vsekakor drugače od dela z odraslimi," pripomni sogovornica.
Oprema je ključna!
Pri tem ključno vlogo igra tudi primerna oprema, ki jo na njihovih treningih zahtevajo in si jo morajo posamezniki priskrbeti sami. Mednjo sodita kolo in čelada, ščitniki za kolena in komolce ter rokavice pa so zgolj priporočljiva.
Pri KD Rajd tako za otroke kot tudi za ostale izvajajo različne vikend kampe z intenzivnim poučevanjem gorskega kolesarstva, ki je prilagojeno različnim skupinam in njihovim znanjem. Kampi v večini primerov potekajo med majem in oktobrom, za otroke pa po navadi poleti med počitnicami. Za otroke izvajajo dva tabora; eden je začetni, drugi nadaljevalni. Osnovni se izvaja v Bike Parku Ljubljana, z zaključnim dnem na Golovcu, nadaljevalni pa po navadi na Krvavcu.
Otroci se bojijo manj kot odrasli
Če bi pričakovali, da bodo otroci imeli določene zadržke in jih bo strah, Kasteliceva pove, da je ravno obratno. "Strah je najpogostejša stvar, s katero se soočamo odrasli, ko se s tem športom začnemo ukvarjati. Otroci po večini tega nimajo, zato jih moramo kar dosti "bremzat". Nam odraslim je to kar nepredstavljivo," se nasmehne edina učiteljica pri KD Rajd.
To ni nobeno naključje, saj gorsko kolesarstvo že od nekdaj velja za moški šport. Temu se pripisuje dejstvo, da moraš biti zanj fizično močan, za kar imajo moški telesne predispozicije. Kasteliceva se je z gorskim kolesarstvom aktivno začela ukvarjati pred štirimi leti, s poučevanjem pa je pričela pred dvema letoma. Sedaj, ko je v sceno gorskega kolesarstva bolje vpeta, opaža, da je nivo ženskega gorskega kolesarstva (v smislu rekreacije) še dokaj na nizki ravni, ki se iz leta v leto vztrajno dviguje.
Izvajajo tudi varstva za otroke
Skoraj sočasno z ustanovitvijo Rajderk se je pri Kastelicevi porodila še ena ideja. Ker je večina gorskih kolesark omenjene skupine partnerk izkušenih gorskih kolesarjev in imajo v več primerih tudi že otroke, se zaradi njih niso mogle udeležiti številnih izletov. Kot na dlani se je tako ponujala ideja za varstvo otrok, ki so ga ustanovili v sodelovanju skupaj s podjetjem Datalab in športnim društvom Migimal. "Sama ideja je bila zasnovana tako, da v času, ko so mame na izletu, pustijo otroka na enem mestu in jih po končanem izletu poberejo na mestu izhodišča. S tem se izognejo logističnim težavam. V tem času pa so otroci v gozdu, kjer se gibajo in igrajo različne športne igre. To so namreč aktivna varstva, ki jih izvaja Migimal in so namenjena otrokom od 2. leta starosti," razloži Kasteliceva.
"Vsaj 60 odstotkov gorskega kolesarstva je v glavi."
Na vprašanje, kaj otrok od omenjenega športa odnese, Kasteliceva poleg dejstva, da poteka na svežem zraku, našteje še koordinacijo, stabilnost in suverenost na kolesu,"tudi če se samo pelješ po mestu". Vseeno sta za ukvarjanje z gorskim kolesarstvom priporočljivi eksplozivnost in osnovna motorika, prav tako je zaželeno tudi, da si fizično aktiven. Največji poudarek pa naša sogovornica nameni psihični pripravi: "Menim, da je vsaj 60 odstotkov gorskega kolesarstva v glavi. Moraš se zavedati svojih sposobnosti in omejitev ter zaupati vase. Posebej pri tehnično zahtevnejših odsekih in elementih začne delati psiha."
Po njenem mnenju je za otroka pomembno, da je v naravi in je v stiku s samim seboj skozi spoznavanje in določanje meja. Prav tako je "v tekmovalnem smislu relativno neobremenjen šport, saj ni veliko rivalstva in pehanja za uspehom".
Kot prizna, je sedaj več primerov pritiska s strani s staršev kot v preteklosti. In zaključi: "Tako kot nobenega športa, tudi tega ne bi odsvetovala nikomur. Le tistemu, ki si tega ne želi početi. Pomembno je poslušati svoj notranji glas, tudi na terenu."
