Če so določeni posamezniki očarani nad raznoliko naravo, ki jo doživijo na obisku v Sloveniji, se drugi navdušujejo nad pestro izbiro zgodovinskih znamenitosti. Teh pri nas resnično ne manjka. Slovenija je prepredena z gradovi, dvorci, trdnjavami, fortifikacijskimi sistemi, ki kar kličejo po raziskovanju. Prve sledi o njihovi gradnji so našli že v antiki. Slovenski gradovi, ki jih lahko najdemo v prav vseh slovenskih pokrajinah, so del različnih zgodovinskih zgodb. Na njihovih hladnih hodnikih lahko začutimo skrivnostni Srednji vek, pogled skozi okno pa nam pričara zgodbo iz renesančnega romana.
Medtem ko je mnoge od njih vzela nepredvidljiva zgodovina, spet druge načel zob časa, jih na desetine še danes opravlja zanimive funkcije. O klavrni usodi Smledniškega grada smo že pisali, prav tako o Žovneškem gradu, ki s pomočju predanih prostovoljcev dobiva bolj bleščečo podobo.
Lepšo sedanjost oziroma prihodnost je doživel tudi grad Rajhenburg, na katerem so med letom 2010 in 2012 izvedli celovito prenovo. Takrat so objekt dokončno umestili med najpomembnejše spomenike srednjeveške grajske arhitekture na Slovenskem. Prav tako je grad oklican za kulturni spomenik državnega pomena. V njem je bila odkrita najstarejša romanska kapela na Slovenskem iz začetka 12. stoletja in najstarejša ohranjena grajska poslikava na slovenskem ozemlju iz začetka 16. stoletja.
Grad, ki stoji na šesetdeset metrov visokem strmem skalnatem pomolu nad reko Savo, velja za najstarejši z listino izpričani grad na Slovenskem. V virih se omenja že 29. septembra 895. Takrat je vzhodno frankovski kralj Arnulf podelil bavarskemu velikašu Valtunu posesti v Rajhenburgu in Krškem. Utrdba, ki je stala prav na mestu, kjer je današnji grad, je bila v začetku 10. stoletja v bojih z Madžari porušena.
Grajsko stavbo je nato med letoma 1131 in 1147 dal pozidati mogočni lastnik posesti, salzburški nadškof Konrad, o čemer priča najstarejši, romanski del objekta. Stavbo in pripadajoče posestvo so stoletja upravljali ministeriali, ki so dobili ime po gradu – Rajhenburški. To je bila vplivna družina, ki je v 15. stoletju dosegla viteški naziv. Po izumrtju so njihovi nasledniki stavbi dodajali sodobnejše elemente in ji postopoma dali podobo, kakršno občudujemo danes. Leta 1947 je bil grad nacionaliziran, v njem je do leta 1966 delovalo več kazenskih ustanov, z ureditvijo prve razstave o izgnancih leta 1968 pa je bil namenjen predvsem muzejski in prireditveni dejavnosti.
dezurni@styria-media.si
