Zagotovo ni Ljubljančana, ki ne bi vsaj enkrat obiskal najbolj opevanega osamelca v Ljubljani, ki se na 669 metrih nadmorske višine dviga nad slovensko prestolnico – Šmarne gore. Ljudje naj bi na hrib zahajali že v začetku prejšnjega tisočletja, danes pa je prepredena z neštetimi stezicami in potmi, od katerih je najbolj obljudena tista iz Tacna.
O nastanku Šmarne gore kroži kar nekaj bajk in pripovedk. Ena izmed njih govori takole: Nekoč je živel velikan Hrust, ki je bil strah in trepet vseh okoličanov. Pri plenjenju in ustrahovanju mu je pomagal pes, ki je imel glavo kakor zmaj. Hrabri Kajžarjev Janez se je odločil, da bo temu naredil konec. Ponoči je v vrečo zavezal zajca, vzel še železno palico in šel nad velikana. Ko je prišel pred votlino, v kateri je spal velikan, je zajca spustil iz vreče. Pes, ki je velikana stražil, se je pognal za zajcem. Zbudil pa se je tudi velikan. Najprej je tako kihnil, da je Janeza odneslo čez reko Savo. Nato je začel čez Savo metati še skale. Metal jih je cel dan, nato pa je prestopil breg in zložil skale na kup. Po opravljenem delu je stopil na vrh, se malo razgledal po svetu in se zaril v sredino gore. Tako so nastali današnje sedlo, Grmada in Gora.
Čeprav se približno pol ure v hrib splača narediti že zaradi prekrasnega razgleda na Kamniške in Julijske Alpe, Ljubljansko kotlino in celo na Dolenjsko s Trdinovim vrhom, marsikomu veliko motivacijo predstavlja tudi bogata kulinarična ponudba, ki te pričaka na vrhu. Gostilna Ledinek oziroma Šmarna gora je dolgo veljala kot sinonim za ričet. Četudi se še vedno držijo tradicionalne oznake, so poleg ričeta prepoznani predvsem po sladici, nad katero so navdušeni zlasti otroci.
Seveda je govora o sladkih miškah. V očeh mnogih uživajo sloves atrakcije Šmarne gore. Nenazadnje so bile omenjene tudi v leposlovju, saj je Žiga X. Gombač pisal o njih v knjigi Ultrablues. Narejene so iz ocvrtega testa in posipane s sladkorjem v prahu, njihova posebnost pa je, da niso del vsakodnevne ponudbe. Marsikdo je med tednom zelo razočaran, da se za nagrado na vrhu ne more posladkati z njimi. Razlog? Miške v gostilni Ledinek prodajajo zgolj ob vikendih in praznikih.
Na vrhu poleg gostilne stoji baročna cerkev Matere božje, sezidana v prvi polovici 18. stoletja. V njej je služboval sloviti "triglavski župnik", duhovnik, skladatelj in planinec Jakob Aljaž, domačin, rojen v vasici Zavrh ob vznožju hriba. Najstarejša znamenitost na Šmarni Gori je kužno znamenje, ki so ga postavili preživeli v bojih proti Turkom in kugi. Na vrhu je tudi znameniti zvonček, ki naj bi tistim, ki nanj pozvonijo, uresničil skrite želje.
Ana Češnovar iz gostilne Ledinek se zaveda, da se to marsikomu zdi nenavadno, a drugače pač ne gre. Pojasni, da so se za to odločili, ker postopek priprave zahteva precej časa in celega človeka. "Med tednom je načeloma premalo gostov, ki bi lahko sproti pojedli vse miške, ki jih pripravimo", razloži. Med tednom pripravijo miške le po naročilu, in sicer za tiste, ki jih naročijo vsaj 250.
Omenjeno specialiteto na vrhu cvrejo že več kot 35 let. Ideja se je porodila njenemu očetu, ki je na obisku gostinskega sejma v tujini videl prvi aparat za pripravo mini krofkov. "Gostje so miške zelo hitro prepoznali kot našo posebnost in nemalokrat nas predvsem otroci povprašajo po naših miškah," nam pove sogovornica, ki ne pozna točnega števila ocvrtih mišk na leto.
dezurni@styria-media.si
Je pa rožnik lepši
Je veliko lepših pohodnih poti okoli Ljubljane kot ta preveč oblegana in opevana šmarna gora.