"Ste vsi v redu? Kje vas je ujela nevihta?" nas sprašuje Mojca, njen nagajivi mož Polde nas je zvečer prišel iskat v Kostanjevico, kjer smo zaključili prvi dan romanja po Dolenjski veji Jakobove poti in pri njej prespimo prvi dve noči. Silovite nevihte z močnim vetrom in točo te dni divjajo po Sloveniji in ja, tudi nas je ujel dež. Ko so se kapljice toliko zgostile, da nismo več mogli hoditi, smo vedrili pod nadstreškom zapuščene hiše, ko je veter zapihal močneje pa smo, kot nekoč kokoši, vedrili na starem gnoju in opazovali cesto, ki se je v trenutku spremenila v deroči potok.
Peš počitnice
Da smo imeli res srečo se zavemo kasneje, ko se moramo na poti umikati polomljenim vejam in nekaj kilometrov in ur kasneje, ko se v Podbočju ustavimo pri Tomažu, ki nam razlaga, kako so sunki vetra v steno dobesedno zabrisali polne kozarce, ki so jih takrat imeli na mizi pred hišo.
Podobne zgodbe doživljamo vseh šest dni našega romanja po Dolenjski veji Jakobove poti, nekaj, nekdo nas varuje in nam izpolnjuje želje in nam daje moč na tem našem peš dopustu, počitnicah, kjer skoraj ne ustvarjamo izpušnih plinov, kjer smo deležni čudovitih razgledov, pristnih stikov z domačini, miru, počitnicah, ki jih končamo utrujeni, a spočiti.
Dolenjska veja Jakobove poti je dolga 154 kilometrov in se začne v Slovenski vasi pri Obrežju in zaključi v Ljubljani pri cerkvi sv. Jakoba na Levstikovem trgu. Pisana druščina smo, Marko in Bojana, uhojena pohodnika, ki sta to vejo pred leti že prehodila, jaz imam izkušnjo Camina Krk, Darja je prvič na poti. Gremo do koder pridemo, je naš moto.
Po štartu v Slovenski vasi nas objamejo travniki, med katerimi so posejane slikovite hiške. Na travnikih se prosto pase govedo. Naletimo na čredo konjev, ta čudovita bitja prve dni srečujemo zelo pogosto, domačini pravijo, da je vzreja konj vse bolj popularna.
Čez griče in doline, čez gozdove, ki so tukaj pretežno listnati, pridemo do prvega daljšega počitka prvega dne, Klunovih toplic v Bušeči vasi.
Terme na prostem, kjer se lahko kopate tudi pozimi
Klunove toplice so naravne terme na prostem, kjer je temperatura vode vedno 27 stopinj Celzija. V 10 krat 15 metrov velikem bazenu se je tako možno kopati tudi pozimi. Termalna voda je bogata z žveplom, karbonati ter dušikovo in ogljikovo kislino in naj bi bila za naše telo zdravilna. Tja naj bi se hodila kopati cesarica Marija Terezija, prav tako naj bi se tam kopal tudi France Prešeren.
V Kostanjevico na Krki prispemo, ko se nad mesto že spusti mrak in se v čudovitem starem jedru začne prižigita mestna razsvetljava. Začne deževati in mestece je odeto v popolni spokoj.
Odrešitev pride v obliki cvička
Ko naslednji dan nadaljujemo s točke, kjer smo večer prej končali, je Kostanjevica na Krki obsijana s soncem in se zbuja v novo jutro. Ustavimo se v parku muzeja, posedamo med Formo Vivo in vdihujemo nove moči.
Pot se nato dvigne med gričke, kjer so ob vinogradih posejane zidanice. Sonce vse bolj pripeka, sence dreves so vedno krajše, pot teče z nas, korak, posebej v hrib, je vedno težji. želimo si sence, počitka in hladne pijače. In to se le nekaj sto metrov naprej uresniči. Odrešitev pride v obliki dolenjskega posebneža cvička, na katerega nas povabi prijazna lastnica zidanice.
Novi Lurd za romarje, ki niso mogli v Francijo
Cviček je poleg toskanskega chiantija edino vino na svetu, sestavljeno iz rdečih in belih sort grozdja. Ima nizko stopnjo alkohola (8,5 do 10 %) je nekoliko kiselkast in zelo piten. Domačini mu pripisujejo zdravilno moč. Tudi mi pridobimo za nove vzpone, ki ponujajo čudovite razglede vse do Novega Lurda pri Šentjerneju, kjer stoji kapelica Lurške Matere božje.
Kaplana Leopold Kolbezen je sklano votlino, pod katero je žuborel studenec, odkril leta 1908, ko so ga poklicali k bolniku v vas Rakovnik pod Gorjanci. Prostor ga je spominjal na prostor v francoskem Lurdu, znanem po Marijinem prikazovanju. Kip lurške Matere božje, ki so ga prinesli iz Francije, ko so bili od tam pregnani, so mu podarili Kartuzijani iz bližnjega samostana Pleterje. Kasneje so tam postavili še kapelico, h kateri zdaj romajo številni verniki, še posebej maja, ko je tam vsako nedeljo tudi maša.
V objemu tišine
Čez nekaj časa se nam z griča odpre razgled na samostan Pleterje. Kasneje zvemo, da v samostanu, ki so ga začeli graditi v 15. stoletju, živi okoli deset menihov, ki prihajajo iz Francije, Švice in drugih delov Evrope. Red kartuzijanov je najstrožji red v rimskokatoliški cerkvi.
Skrivnostno življenje živijo za tri metre visokim in skoraj tri kilometre dolgim obzidjem, večinoma v tišini, ob knjigah ali fizičnem delu. Stika z zunanjim svetom nimajo, kot ga tudi zunanji svet nima z njimi. V samostan ni mogoče vstopiti, da pa se vstopiti v čudovito gotsko cerkev sv. Trojice.
Po stopinjah Franceta Prešerna
Slikovitega dne še ni konec, saj nas pot pripelje še do dvonadstropnega srednjeveškega podeželskega dvorca Prežek v bližini Cerovega roga. Dvorec je doživel marsikaj, a zame je najbolj zanimiv čas, ko je bil v lasti Andreja Smoleta. Ko je zaradi dolgov ostal brez obeh hiš, mu ga je podarila mati. Takrat so na dvorcu bivali in veseljačili številni literati, med njimi Smoletov dobri prijatelj France Prešeren.
Prešeren se je, kot je zapisano, pri Smoletu večkrat in za dalj časa oglasil. Popivala in se glasno veseljačila naj bi po več dni skupaj, včasih sama, včasih v družbi, nato pa presmrčala ves dopoldan. Vsa vas je govorila o boemskem življenju lastnika, vendar pa je bil Smole kar se da dobrodušen gospodar.
Dvorec, ki je bil nato prodan na dražbi in bil med vojno požgan, ni obnovljen, podporne lesene stene je dobilo le ostrešje. Glavni vhod je zaprt, a smo našli stranski vhod in v iskanju občutka tistih časov smuknili v notranjost. Okna, ki so gledala iz soban, zarašča grmičevje. Dvorec, ki leži v neokrnjeni naravi, skuša občina Šentjernej že dlje časa prodati, a lastnik za to idilično lokacijo, se še ni našel.
Ko v mesto vstopiš peš
Kako nenavadno drugačen, kako poln vtisov je prihod v mesto peš, razmišljam tretji dan poti, ko prikorakamo v Novo mesto. Prečkamo Krko in se čez glavni trg odpravimo do ene najlepših znamenitosti mesta. Na gričku nad starim delom mesta stoji Stolnica sv. Nikolaja ali Kapiteljska cerkev sv. Miklavža, ki ji domači pravijo kar Kapitelj. Njene posebnosti so zanimiva arhitektura, predvsem lomljena vzdolžna os cerkve, bogata notranjost, na oltarju je slika sv. Nikolaja znanega italijanskega slikarja Tinttoretoa in slavna zgodovina.
Očarajo nas stranska sveta vrata. Hrastova vrata, ki so prekrita z bronastim reliefom, prikazuje krščansko zgodovino Novega mesta. Ob vrati stoji napis "kdor stopi skozme, se bo rešil". Za vsak primer skozi vrata vstopimo večkrat.
Blagoslov ob cerkvi sv. Jakoba
Čas kosila je, najdemo restavracijo ob Krki in ravno, ko pojemo, se z vso silo vlije. Vedrimo in se sladkamo v lokalu, ko se ploha umiri, pot nadaljujemo ob čudoviti Krki, mimo slikovitega lesenega mosta do Vavte vasi, kjer se ustavimo pri cerkvi našega zavetnika sv. Jakoba. Ujamemo še zadnje minute, ko je cerkev odprta, pozdravit nas pride tudi župnik Jernej Marenk, ki ga prosimo, da nas blagoslovi. Nekoliko ga zmedemo, ker smo pravzaprav že na polovici poti, a se hitro znajde.
Priznati moram, da nihče od nas ni zelo veren, a med kratkim obredom blagoslova na cerkvenem dvorišču zapademo v posebno stanje, ko z odprtim srcem sprejmemo idejo, da nas bo na poti čuvala neka višja moč. Blagoslov zaključimo z molitvijo Oče naš, vsi jo znamo in molimo na glas, v en glas.
Sanacija žuljev, ki res deluje
Z nahrbniki polnimi hrane, ki je v župnišču ostala po oratoriju in jo je župnik skrbno naložil v posodice, se odpravimo proti Straži, kjer bomo to noč prenočili. Načrtovali smo sicer spanje v domu na Frati, a je ta zaradi kolektivnega dopusta zaprt. Računamo, da se bomo dobro naspali in spočiti startali na vzpon proti Frati. Na vrsti je vsakovečerni obred, sanacija žuljev, ki se v vročini pojavljajo pri vseh, ne glede na kakovost obutve.
A z žulji nimamo veliko težav, Marko in Bojana že več let prakticirata zdravljenje žuljev, kot so jima svetovali zelo izkušeni pohodniki: žulj, v katerem se nabira tekočina, predremo z razkuženo šivanko skozi katero je napeljana nit in nit nato pustimo v žulju. Zaradi drenaže se žulj začne sušiti. Res deluje. Šivanka in nit sta del obvezne opreme s seznama, ki nam ga je posredoval Marko. Smejimo se Darji, ki tega ni vzela, češ, "kaj bom s tem, saj ne bom ničesar strgala."
Zjutraj Darja najavi, da bo Jakobovo pot na tej točki tokrat zaključila. Veseli in ponosni smo nanjo, ker je kot popolna "začetnica", z nami vztrajala tri dni. Poslavlja se z velikim nasmehom in žarečimi očmi. Sama ne more dojeti, česa je sposobna. Prepričana sem, da boste Darjo še srečali na Jakobovih poteh.
Se nadaljuje ...
.
Še Dobro, da je Bog naredil konec popivanju neresnežem in podobnim pijanskim norcem kot je bil naš Frnče !!! ! !!! ALELUJA !!! ! !!! Zdaj pa kmalu na Delo. Čas je že, čeprav bo do večera še dolga ,… ...prikaži več ampak še vedno Prekratka doba, ker Bo žal še vedno premalo narejenega .