Gora, ki leži tik ob Indijskem oceanu na jugozahodu Mauritiusa, je bila v 18. in 19. stoletju zatočišče za pobegle sužnje, tako imenovane Marone.
Pobegli sužnji so tako na skoraj nedostopnih pečinah ustanavljali majhna naselja v jamah in na vrhu gore. Ustno izročilo, povezano z Maroni, priča o močnem pomenu gore, ki je postala simbol boja sužnjev za svobodo, njihovo trpljenje in žrtvovanje.
UNESCO konvencija o svetovni kulturni in naravni dediščini ščiti hkrati kulturne in naravne znamenitosti, ki imajo izredno univerzalno vrednost za vse narode in za človeštvo v celoti. Med več kot 1.000 vpisanimi znamenitostmi so tudi štiri slovenske – dve naravni in dve kulturni, Škocjanske jame, prazgodovinska kolišča na Ljubljanskem barju, dediščina živega srebra v Idriji ter starodavni in prvinski bukovi gozdov Karpatov in drugih regij Evrope.
Na tisoče turistov
Zdaj gora vsako leto privablja več sto tisoč turistov. Mauritiusovo ministrstvo za finance in gospodarski razvoj je po poročanju Epe te dni izdalo poročilo o tem, da se na otoku povečuje število turistov iz Francije in Nemčije. Zabeležili so štiriodstotno rast obiska iz teh dveh držav. Zanimivo pa je, da so zabeležili kar 35-odstotni padec turistov iz Kitajske in za 15 odstotkov manj obiska iz Indije.
V prvem polletju leta 2019 je otoško državo obiskalo 650.000 turistov.
Mauritius je sicer otoška država v Indijskem oceanu, ki zajema 1,2 milijona prebivalcev. Država velja za eno najbogatejših v Afriki, uradni jezik je angleščina. Otok, ki ga obdajajo koralni grebeni, je vulkanskega izvora.
