Na glavno avtobusno postajo v Korčuli, kjer se zjutraj zberemo tudi drugi dan pohoda, me pelje Alex. Alex je Filipinec in dela v hotelu Moro Inn, kjer bivam v času Camina Korčula vikenda. Alex je v tujini devet let, pred prihodom na Korčulo je dve leti delal v Dubaju. "Tukaj je lepše in plačilo je veliko boljše kot v Dubaju," mi pove.
Prenočišča za romarje na Caminu Korčula
Moro Inn je manjši moderen hotel okoli dva kilometra oddaljen od mesta Korčula in je partner v projektu Camino Korčula. Nočitve na Korčuli si pohodniki organizirajo sami, rezervirati jih je treba vnaprej. Na spletni strani Camina Korčula je mogoče najti še več ponudnikov, ki so del projekta, kar pomeni, da po navadi nudijo bolj romarske cene in omogočajo prevoz na in iz lokacije.
Divjina in vonjave v zraku
Drugi dan krenemo z vzpetine nad Prigradico, kjer smo dan prej končali. Reportažo s prevega dne lahko preberete tukaj. Začnemo s skupno molitvijo, nato pa po poteh in cesticah, ki tokrat vodijo nekoliko bolj po "divjini" kot dan prej. Pred nami je dobrih 20 kilometrov hoje.
Prevzame me bujnost rastja ob poti, ki je v tem času v bujnem cvetenju, zaradi katerega je zrak poln dehtečega vonja. Ko sem na morje prihajala samo poleti, sploh nisem vedela, kako so obmorske trave spomladi zelene, koliko cvetlic se odpira med njimi, kako bujno cveti grmičevje in kako cvetijo borovci.
Črna Korčula
Korčula je eden najbolj gozdnatih otokov v Sredozemlju, gozd in makija pokrivata 61 odstotkov površnine. Otok je poraščen z drevesi črnike, alepskega bora, pinije, dalmatinskega črnega bora in cipres, ki se spuščajo do obale. V gozdovih in makiji so različne bujne plezalke in ovijalke. Zaradi gostega zelenja so stari Grki otok poimenovali Korkyra Melaina, Črna Korčula.
Sirnica, v kateri ni sira
Josipa je slaščičarka, ki izdeluje sladice po tradicionalnih korčulanskih receptih. "Babica je umrla mlada, recepte sem dobila od starejših sosed," mi pove. Klašuni, sladkorni piškoti, mandljevi kroketi, rogljički ... so dišeča, okusov polna peciva. Meni je najbolj všeč sirnica, sladek kruh podoben pinci, ki se na Korčuli peče v času velikonočnih praznikov. "Rečemo ji sirnica, a sira ni v njej," razlaga Josipa. Medtem ko se topi v ustih, se razvijajo vedno novi okusi. Aroma likerja iz vrtnic pa okus limone in pomaranče, še isti dan obranih z dreves na dvorišču.
Po šparglje in divjo rukolo
Najprej s srečava v slaščičarni, Škatuli, nato me odpelje domov in razkaže kuhinjo. Potem pa se sprehodiva pa stezicah Lumbarde in na travnikih med hišami nabereva divje šparglje in rukolo. Iz tega skupaj skuhava kosilo, ponudi še ribice, trilje, ki so jih na ognju spekli dan prej in nato shranili v domačem olju. To je nekaj najboljšega, kar sem kdajkoli jedla.
Pridružita se nam oče in mati, Peter in Jagoda, okoli osemdeset let imata, a oba vitalna in dobrovoljna. Vsa družina je vpeta v izdelavo in pripravo domačih izdelkov, od sladic do likerjev in vin. Oddajajo tudi apartmaje in gostom skušajo ponuditi pristno doživetje Korčule, stik z domačini, domačo hrano, tudi delavnice priprave hrane, ki jih izvaja Jagoda ... Razlagajo o Američanih, ki množično prihajajo na Korčulo. "Ne morejo verjeti, ko jim rečem, da lahko sami utrgajo limono z drevesa, sploh ne vedo na kakšnem drevesu raste," razlaga Josipa. Peter mi razlaga o slovenskih gostih, ki že leta prihajajo k njim. V vseh teh letih sta z ženo z njimi navezala pristen stik in tudi sama preživela kar nekaj počitnic v Sloveniji.
Čas teče počasneje
Pri Josipi dobim občutek, kot da čas teče počasneje, in ta občutek me spremlja ves čas Camina Korčula. Ljudje si vzamejo čas za drugega, na cesti se glasno pozdravljajo in pogovarjajo. Ni ga bilo človeka, ki nas ob poti ne bi pozdravil in nam namenil nekaj lepih besed. Pozdravljali so nas iz krošenj oljk, ki jih te dni obrezujejo, streh hiš, ki jih obnavljajo, pa z balkonov in dvorišč.
Ujame nas dež
Pot ni zahtevna, precej položna je, vendar ne ponuja veliko sence. A to nas ne skrbi, dan je nekoliko oblačen, ujame nas celo malo dežja, ravno toliko, da moramo nadeti pelerine. Pelerine so obvezna oprema tudi na morju. Res pod pelerino hitro postane vroče, a je bolje kot vedriti pod drevesom.
Tudi ta dan se nam odpirajo razgledi na otoka Hvar in Pelješac ter na prelepe zalivčke. "So še kakšni zalivi, kjer poleti ni turistov?" vprašam Nina, s katerim skupaj hodiva del poti. "Kakšen je še," pravi. "Enega boste videli na poti, par kilometrov pred Račiščem," mi izda. Nino je na Camino prišel z ženo in zaradi nje. Žena je Korčulanka, on je iz hrvaškega Zagorja, poletja preživljata na Korčuli. "Hotel sem peš po tem delu Korčule, hotel sem videti, kje je hodila moja žena, ko je še bila otrok," mi pove.
"K tebi se še vrnem!"
Čez nekaj kilometrov se res odpre razgled na krasen zaliv, Samograd. Beli kamenčki se bleščijo v soncu, morje se lesketa. "K tebi se še vrnem," si obljubim, da se sem še vrnem, da ob prvi priložnosti tukaj zaplavam v morje. Zagotovo nisem edina. Kmalu za tem se zaljubim še enkrat.
"Res živimo v raju!"
"Ste prvič v Račišću?" me vpraša starejši moški, z ženo natovarjata avtomobil z vrtno zemljo in sadikami. Očitno je opazil, da se proti mestecu spuščam z odprtimi usti. "Prvič, prvič! Lepo je tukaj, rajsko," mu odgovorim. "Res živimo v raju," skoraj zavzdihne žena. "Poleti je veliko ljudi, veliko turistov, zdaj pa je najlepše," še doda.
Račišće, ki je cilj našega drugega dne romanja, je sicer kraj na Korčuli, kjer ni velikih množic turistov, ker tukaj tudi ni veliko kapacitet. Zaliv, okoli katerega se razprostira naselje, leži ob vznožju hriba Klupca, ki se vzpne do 586 metrov nadmorske višine, zato je nemogoče, da bi tam gradili hotele ali velike apartmajske hiše. Mornarji so Račišće poimenovali Luka rešitve. Varen zaliv jim je nudil zatočišče, ko so na morju divljale nevihte. Zdaj v naselju živi okoli 500 ljudi. Še vedno je med njimi veliko pomorščakov, mnogi se ukvarjajo s kmetijstvom in ribištvom. "Mediteran, kakršen je nekoč bil," pravita domačina, mi pa sedemo v edini odprti lokal na zasluženo pijačo. Drugi dan Camina Korčula je za nami.
Reportažo s prvega dne lahko preberete tukaj, tretji dan je opisan tukaj. Več fotografij si lahko ogledate v galeriji zgoraj.
