Skoraj ni pohodnika, ki se med obiskom gora oziroma hribov ne bi zanašal na rdeče-bele kroge, ki so na drevesih, skalah, ali drugih opaznejših mestih ob planinskih poteh. Obiskovalci gora se pogosto šele v megli, temi, na uničeni poti ali ko zaidejo, zavejo pomena markacij, usmerjevalnih tabel in urejenih poti, ki jim omogočajo varnejši in brezskrben obisk gora.
Le malo ljudi pa ob markacijah pomisli, da za njimi stoji skoraj 900 markacistov Planinske zveze Slovenije (PZS), ki planinske poti markirajo, čistijo in urejajo prostovoljno za dobro vseh planincev. Registrirani markacisti so v preteklem letu za delo na planinskih poteh, ki se v Sloveniji razpotegajo na več kot deset tisoč kilometrih, poleg tega pa bdijo še nad okrog dva tisoč kilometrov turnokolesarskih poti, namenili skoraj 37 tisoč prostovoljnih ur.
Na PZS nam povedo, da se najdejo tudi takšni, ki v nasprotju z zakonom o planinskih poteh, poti na lastno pest označujejo. "Če niso povezani s planinskim društvom, ki je skrbnik poti, jih je včasih zelo težko najti. Potem neustrezne markacije odstranjuje lastnik zemljišča ali lokalna skupnost."
Finančno breme vzdrževanja poti, ki jih uporabljamo tako domačini kot tujci, je bilo vse do zdaj pretežno na plečih PZS in planinskih društev. To se je z novim zakonom o planinskih poteh spremenilo in letos so planinska društva s strani države prejela finančno pomoč za vzdrževanje planinskih poti.
Markiranje planinskih poti sega že v leto 1893
Planinske poti prepredajo glavnino države, po njih bi lahko več kot sedemkrat obkrožili Slovenijo po državni meji. Marcistom dela resnično ne zmanjka. Osnovno vzdrževanje planinskih poti zajema izvajanje ukrepov za njihovo primerno prehodnost ter risanje ali obnavljanje markacij in drugih pripadajočih oznak, obnavljanje napisov ali postavljanje usmerjevalnih tabel na križiščih planinskih poti, na izhodiščih in drugje na poteh.
Vsak obiskovalec gora lahko naredi droben prispevek za markanten vtis in s SMS-sporočilom POT5 na 1919 in donacijo 5 evrov z drobnim prispevkom soustvari markantne vtise. Vse donacije bodo namenjene vzdrževanju planinskih poti.
Zaradi vplivov erozije, strmine ali odprtosti markacisti nadelujejo dodatne utrditve iz lesa, kot so stopnice, bočne opore ali lesene ograje. V visokogorju in tudi drugje, kjer so zahtevni, izpostavljeni in nevarni prehodi, se vgrajujejo klini in jeklenice, za enotno nadelavo pa skrbi tehnična skupina Komisije za planinske poti PZS.
Markiranje planinskih poti sega že v leto 1893, ko so na ustanovnem občnem zboru Slovenskega planinskega društva (SPD) – predhodnika Planinske zveze Slovenije – poleg glavnega odbora ustanovili tudi markacijski odbor. Že v prvem letu delovanja je slovenska planinska organizacija označila 97 poti, pri čemer je bil poglavitni namen preprečiti Nemcem, da bi po naših planinskih poteh še naprej delali nemške napise in kažipote.
Da bi poenotili oznake, so leta 1895 v četrti številki Planinskega vestnika izdali Določila o zaznamovanju potov Slovenskega planinskega društva. Konec leta 1921 so organiziral tečaj za markiranje, ki ga je vodil kartograf in planinec Alojz Knafelc. Slednji je leta 1922 oblikoval tudi enotno oznako– belo piko z rdečim kolobarjem okoli –, zato jo danes po njem imenujemo Knafelčeva markacija. Vpeljal pa je tudi enotno usmerjevalno tablo v rdeči barvi z belim napisom.
Knafelčeva markacija, ki je lani praznovala 100 let, je postala eden glavnih simbolov slovenskega planinstva. Njena velikost je med osmimi in desetimi centimetri, medtem ko je razmerje med rdečim kolobarjem in belo piko v prečnem prerezu 1:2:1. Je likovno izčiščeno in popolno znamenje, ki je hkrati izvirno, udomačeno, funkcionalno, opazno in prepoznavno. Po njenem očetu je Komisija za planinske poti PZS leta 1960 poimenovala tudi najvišje priznanje markacistov PZS – diplomo Alojza Knafelca, ki se podeljuje za življenjsko delo, od leta 2004 pa PZS podeljuje tudi priznanje Alojza Knafelca za posebne dosežke pri delu markacistov.
Zaradi vse večjega obiska gora imajo markacisti poleg gorskih reševalcev vedno več dela, zato si v svoje vrste želijo privabiti pomlajene moči. Povprečna starost markacistov je namreč 53 let.
Osnovno usposabljanje za markaciste je usposabljanje za markacista kategorije A. To usposabljanje mora opraviti vsak markacist. Predvidena dela kategorije A zajemajo: pregled in markiranje planinskih poti, čiščenje poti z ročnim orodjem, vgradnja drogov za usmerjevalne table in montaža usmerjevalnih tabel, opremljanje vrhov z vpisno knjigo in zamenjava žigov. Tečaj obsega 30 šolskih ur.
Naziv "Markacist kategorije A" kandidat pridobi, ko uspešno opravi pisni in praktični preizkus znanja, pri čemer mora biti 100 % prisoten na tečaju. Pogoji, ki jih mora izpolnjevati, pa so: starost najmanj 16 let, članstvo v planinskem društvu, ki je član PZS, ustrezno zdravstveno stanje, sposobnost gibanja na lahkih, zahtevnih in zelo zahtevnih planinskih poteh, prijava preko sistema Naveza. Več o tečaju si lahko preberete na spletni strani PZS.
dezurni@styria-media.si
Napaka, mi, večinoma bogati tujci!
Večina poti s katerimi se kiti Pzs je naredilo avstrijsko-nemško planinsko društvo. Ti in takratni SPD so za delo najemali domačine, ki so bili zaposleni tudi kot oskrbniki koč. Po nastanku Pzs, ki je "podedovala" SPD in je nastala po… ...prikaži več drugi vojni, je organizacija iztisnili krajevno prebivalstvo in meščani so prevzeli popoln nadzor. Sedaj ni govora o kakem prostovoljstvu, ker je vse delo plačano z dnevnicami, hranarino, ... kot pri "prostovoljstvu", ki je najdražja oblika.
Da vlada uživa,mi delamo noč in dan