"Če boste kdaj v Banjaluki, me poiščite. Adijo, 'bona'!"

Prispemo na enega bolj zloveščih krajev na tleh bivše Jugoslavije, a okolica danes tega vtisa ne daje več. Če v Auschswitzu že takoj ob prihodu dobimo občutek, da se je na tem kraju dogajalo nekaj strašnega, pa v Jasenovcu ob tihem žuborenju reke Save in pogledu na prostrane travnike kurje kože ni.

Hrvaške številke o smrtnih žrtvah – uradno naj bi tam življenje izgubilo okrog 82 tisoč ljudi –, so po mnenju mnogih, predvsem Srbov, preskromne. Ti govorijo o številki okrog 700 tisoč pobitih.

Resnica je najbrž nekje vmes, je pa dejstvo, da je bila večina žrtev srbske narodnosti, sledijo Romi, Judje, Hrvati, Bošnjaki, pa tudi Slovenci. Teh naj bi bilo, po hrvaških evidencah, okrog 300.

"Hrvaška sramota" je danes resda precej manj grozljiva kot med delovanjem, torej med letoma 1941 in 1945. A v času našega ogleda so pri spomeniku v obliki cvetlice na tleh še vedno spominski venci in uveneli šopki, s katerimi so potomci žrtev pred nekaj dnevi obeležili obletnico konca kalvarije in zaprtja taborišča.

Bojda je bila krvoločnost poveljnika Ljubomirja Miloša in njegovih pajdašev tako zverinska, da so se nad njo zgražali celo nacistični generali. Večino zapornikov so pobili brez kakršnegakoli razloga, med moškimi, ženskami in otroci pa niso delali prav velikih razlik. Marsikoga so pokončali že takoj ob prihodu v taborišče, sicer pa so jetnike žive zažigali, utapljali v Savi, jih streljali, klali z noži in mučili na najbolj grozljive mogoče načine.

V muzeju so med drugim shranjene opeke, ki so jih v nemogočih razmerah proizvajali prvi zaporniki iz Sarajeva, nad nami pa so na steklenih ploščah zapisana imena umrlih v taborišču. Ni jim videti konca.

Slovenci med prvomajskimi počitnicami množično v Bosno in Hercegovino

Ko se z avtom odpravimo naprej, do meje z Bosno in Hercegovino, nas pričaka neprijetno presenečenje. "Čakali boste vsaj tri ure," nas že na križišču, kjer bi zavili proti mejnemu prehodu, obvesti policist. Skomignemo z rameni in se odpravimo do naslednjega bližnjega mejnega prehoda, Kozarska Dubica. A tudi tu ni nič bolje. Dolga kolona, v kateri prevladujemo Slovenci, nakazuje, da nas čaka še nekaj mučnih ur. Rahlo jezimo tudi domačine, ki se stežka prebijajo mimo stoječih avtomobilov, saj tudi oni zamujajo na svoje vsakdanje opravke.

Ko končno prečkamo mejo z Bosno in Hercegovino, na kateri sicer nimamo nobenih zapletov, nas pot popelje čez številne slikovite vasice. Ceste so na bolj prometnih poteh razmeroma dobro urejene, skozi manjše zaselke pa naletimo tudi na nekaj nevarnih odsekov in na globoke luknje, ki zevajo iz dotrajanega asfalta. Občudujemo prekrasno pravoslavno cerkev, ki z urejeno zelenico spominja na dvorišče angleških dvorcev, še v istem naselju pa opazimo domačine, ki s konji orjejo njivo. Na sredi zaselka je, temu primerno, namesto bencinske črpalke velika kovačija.

Prekrasni Mlinčići

Nekaj kilometrov nas še loči od Jajca, ko se ustavimo v Mlinčićih. Slikovita podoba 400 let starih vodnih mlinov na reki Plivi, zgrajenih iz hrastovega lesa, nas ne pusti ravnodušnih, čeprav jih danes obratuje le še šest.

Obnovili so jih leta 2005, nato pa so jih razglasili za kulturno dediščino. Zgodbi so se priključili tudi gostinci in ostali ponudniki – v okolici so številni lokali in restavracija, pa tudi avtokamp za tiste, ki si želijo v tem kraju ostati dlje.

Na poti čez številne lesene mostičke ob robu travnika opazimo zapuščeno psičko – prvo na našem potovanju, nikakor pa ne zadnje. Ko se ji približujemo, opazimo domačina, ki jo je očitno prišel nahraniti. Takoj je jasno, da se to ni zgodilo prvič, psička ga prijazno pozdravi, nato pa se ob njej znajde še cel kup mladičkov, ki veselo mahajo z repom in se pripravljajo na pojedino.

Podoben prizor nas pričaka v skoraj vseh turističnih središčih, mestih in vaseh. Bosna in Hercegovina ima na področju zapuščenih živali še zelo velike izzive. Čeprav slabih izkušenj z brezdomnimi psi nismo imeli, pa smo večkrat opazili, da so se nekateri v bitki za teritorij kdaj zapodili za manjšimi kužki na povodcih, ki so jih morali lastniki hitro vzeti v naročje.

Poceni, a odlična baklava v Jajcu

Slap v Jajcu očara s svojo mogočno podobo, prav tako urejena okolica in most, na katerem so zaljubljenci s pomočjo ključavnic drug drugemu obljubili večno ljubezen. Na njih je poleg začetnice zaljubljencev običajno napisana še kratka misel.

Mimo znamenite stavbe, v kateri je bila med drugo svetovno vojno, 29. novembra leta 1943 na 2. kongresu Avnoja, ustanovljena tretja jugoslovanska država, se sprehodimo proti jedru mesta.

To je razmeroma majhno, a zato nič manj prijetno, vzdušje popestri še fontana. Privoščimo si pravo bosansko kavo, sladoled in baklavo. Za kavo plačamo en evro, za sladoled 75 centov, za baklavo pa evro in pol.

Čevapčiči, zaradi katerih raje kupiš večje hlače, kot da bi se jim odrekel

Ker nas lastnik apartmaja v Travniku že čaka, se odpravimo naprej na pot. Po manjših težavah s parkiranjem in iskanjem nastanitve, ki je, mimogrede, na Google Mapsu označena povsem napačno, nam vendarle uspe najti zgovornega možakarja, ki nas popelje v zgornji apartma. Takoj nas prosi, naj si sezujemo čevlje, nato pa začne neumorno opisovati, kaj vse moramo v mestu videti, kam naj se odpravimo in nam medtem razkazuje stanovanje.

"Moj sin ima najboljši kebab v mestu," se hitro pohvali, ko mu povemo, da nas že daje lakota. Ne, želimo si čevapčičev in piva, priznamo. Po nekajminutnem prepričevanju se vendarle vda v usodo in se odloči, da nas bo s svojim kombijem peljal v center mesta, kjer delajo odlične čevapčiče. A piva tam ne bomo dobili, nas že vnaprej opozori. Na tleh v kombiju, za voznikovim sedežem, opazimo zajeten šob konvertibilnih mark, na kar ga takoj opozorimo. Ves navdušen se odloči, da nam mora plačati večerjo, le stežka ga prepričamo, da za to ni nobene potrebe.

V mestu ob enajstih večina lokalov zaprtih

V manjši gostilni, do katere nas vseeno pospremi, naročimo čevapčiče, lepinje, šopsko solato, kajmak in vodo. Ne bomo se zlagali, če rečemo, da boljših čevapčičev in kajmaka še nismo jedli. Mehko meso in maslen kajmak se kar topita v ustih, takoj je jasno, da gre za obrok, na katerega ne bomo zlahka pozabili. A obljuba dela dolg – zdaj moramo najti še lokal, v katerem bomo dobili pivo. Prav lahko ni, saj je ura že pol enajstih in kljub prisotnosti številnih turistov v centru mesta ni prav veliko lokalov, ki bi tako pozno še obratovali. Vendarle ga najdemo, veliko je mladih, izgleda, da gre za domačine, a malega piva še spijemo ne do konca, ko začne natakar že pogledovati na uro in nas prositi, če lahko poravnamo račun. Zapirajo ob enajstih, lokal se hitro izprazni.

Na poti proti apartmaju razmišljamo, da bi se po dolgem dnevu prilegla še ena pijača … A kje? Nič ni videti, da bi bilo še kaj odprto. Nato pa zaslišimo turbofolk glasbo in v majhnem lokalu, ki po izgledu skoraj gotovo ni namenjen tujcem, opazimo bučno skupino ljudi s polno mizo pijače. Opogumimo se in vstopimo, pričaka nas prijazna in zgovorna natakarica, ki je že vidno "v rožicah".

Usedemo se k mizi v sosednjem prostoru, nekoliko stran od šanka, nad nami sta dve Titovi sliki. Komaj naročimo pijačo, nas iz sosednjega prostora že veselo pozdravljajo, na mizi se nabira pijača. Opita natakarica začne kolegico božati po laseh in ji dajati komplimente, rajanje v sosednjem prostoru na kratko prekinejo policisti, ki so očitno zaslišali hrup. Živahna družba za nekaj minut stiša glasbo, a kaj kmalu se vse vrne v prvotno stanje, ko policisti odidejo. Natakarico skrbi, kje bomo prespali, zato nam začne ponujati prenočišče, mi pa se v izogib glavobolu, ki bi sledil naslednje jutro, odpravimo domov. "Če boste kdaj v Banjaluki, me poiščite. Adijo, 'bona'," se od nas, predvsem pa od kolegice, ki ji je prirasla k srcu, poslovi natakarica. 

Se nadaljuje ...

nina.sprohar@styria-media.si