Gospodinjstva lahko ostanejo brez ogrevanja

Gospodarsko interesno združenje distributerjev zemeljskega plina (GIZ DZP) ostro nasprotuje določilom iz novega predloga EZ-2, saj po njihovem mnenju za gospodinjske odjemalce zemeljskega plina prinaša neupravičene prepovedi in omejitve. Predlog zakona prepoveduje vgradnjo kondenzacijskih plinskih kotlov v stanovanjskih novogradnjah, selektivno omejujejo uporabo plinov, otežkoča, ali celo onemogoča podeljevanje novih koncesij in podaljševanje obstoječih, je Urban Odar, direktor GIZ DZP na današnji novinarski konferenci nanizal razloge za nasprotovanje predlogu zakon. 

Prepoved kondenzacijskih kotlov

Prepoved vgradnje plinskih kondenzacijskih kotlov v novogradnjah stanovanjskih objektov je izrazito selektivni ukrep v škodo gospodinjstev, saj bo uporaba plina še naprej dovoljena v novogradnjah, namenjenih poslovni dejavnosti in v novozgrajenih plinskih elektrarnah, pravi Odar. 

Še toliko bolj v oči bode dejstvo, da so gospodinjski odjemalci plina v Sloveniji odgovorni le za 1,95 odstotka vseh emisij CO2. Če k temu dodamo še dejstvo, da bomo s prepovedjo uporabe ZP v stanovanjskih novogradnjah porabo znižali zgolj za približno 4,5 GWh ali 0,05 odstotka na leto, medtem ko se bo poraba na drugih področjih povečevala, je prepoved toliko bolj nesmiselna, še dodaja. 

Temeljni argument ministrstva za okolje, podnebje in energijo (MOPE), zakaj prepoveduje uporabo plina v novogradnjah stanovanjskih objektov, je namreč, da želijo s tem ukrepom zmanjšati njegovo uporabo.

Toplotne črpalke niso odgovor

Po mnenju odgovornih v GZI DZP toplotne črpalke, ki naj bi nadomestile plinske kotle v gospodinjstvih, niso nujno dober odgovor. Vse novogradnje morajo biti skoraj ničenergijske, kar pomeni, da za ogrevanje potrebujejo zelo malo energije, letni strošek ogrevanja z zemeljskim plinom naj bi bil, tako Odar, približno 400 evrov na leto. Če k temu dodamo še nizke stroške nakupa in vgradnje plinskega kotla, odjemalec ZP šele po 13 letih preseže naložbo v toplotno črpalko. 

"S prepovedjo plinskih kotlov je iz trga tako izrinjen najcenejši, najmanjši in tudi zelo konkurenčen in priljubljen ogrevalni sistem." Namesto prepovedi MOPE predlagajo, da odločitev prepustijo investitorjem oziroma gospodinjstvom.

Prepoved novih koncesij

Še večja težava, ki jo po mnenju GIZ DZP prinaša predlog zakona, so koncesije. Takoj po uveljavitvi EZ-2 bo podeljevanje koncesij za distribucijo plina možno le ob pogoju, da bo v distribuiranem plinu 80 odstotkov obnovljivih plinov. V združenju podpirajo zeleni prehod, razogljičenje plinskega sektorja in tudi uvajanje bioplina, pri Kmetijsko gozdarskem zavodu Celje so celo naročili študijo o potencialu biometana iz kmetijstva, vendar poudarjajo, da je treba za povečanje uporabe tega najprej vzpostaviti ustrezne pogoje, 

Za zdaj "noben daljinski sistem (električno omrežje, daljinsko ogrevanje) nima takšnega deleža obnovljivih virov, niti še ne vemo, kako ga bomo dosegli čez 15 let, in to kljub temu, da intenzivno spodbujamo električno energijo iz OVE že več kot 15 oziroma 20 let. Uveljavitev EZ-2 tako dejansko pomeni prepoved podeljevanje koncesij za distribucijo plina," navajajo.

Mačehovski odnos do plinov

"Država ima do plinov, tudi bioplina mačehovski odnos, kar dokazuje dejstvo, da za prehod na obnovljive pline do danes ni vzpostavila nobenih potrebnih pogojev ali kakršnegakoli spodbujevalnega okolja. Ukrep je odslikava diskriminacije energetskih virov, saj je bilo samo za podporo proizvodnji električne energije iz OVE in SPTE iz podporne sheme do leta 2022 porabljenih 1.522,4 milijona EUR, za podporo proizvodnji obnovljivih plinov pa 0 (nič) centov," je kritičen Odar. 

Pravne posledice bodo hude

Podaljševanje koncesij bo, če bo zakon sprejet v predlagani obliki, omejeno na pet do sedem let, kar je po besedah Odarja izjemno kratka doba v primerjavi z naložbami v vzdrževanje in posodobitev omrežja. Poleg tega pa bo podaljševanje oteženo, v nekaterih primerih pa celo nemogoče, so prepričani v združenju. Ker zakon pri obstoječih plinskih omrežjih dovoljuje le podaljšanje, ne pa tudi podeljevanje novih koncesij, to pomeni, da bodo občine primorane obdržati obstoječega koncesionarja, tudi če z njim niso zadovoljne, saj novemu koncesije ne bodo smele podeliti. Pri tem se naslanjajo na pravno mnenje dr. Rajka Pirnata z Inštituta za javno pravo pri ljubljanski pravni fakulteti. 

Pravne posledice so lahko hude, pravi Pirnat in dodaja, da koncesij, čeprav se tako zdi, v nekaterih primerih ne bo mogoče podaljšati. "Prepoved podeljevanja novih koncesij je popolna, podaljševanje koncesij pa je omejeno na primere, ko je tako podaljšanje jasno, določno in nedvoumno določeno v prvotni koncesijski pogodbi, ki je bila predmet razpisa, kar je zelo redko," navja v povzetku pravnega mnenja. 

Bodo gospodinjstva ostala brez plina?

Ali se torej lahko zgodi, da bi gospodinjski odjemalci zaradi težav s podaljšanjem koncesije, ostali brez zemeljskega plina in na hladnem? Odvisno od tega, kdo jim dobavlja zemeljski plin in kdaj se iztečejo posamezne koncesije, odgovarja Rajko Pirnat.

Če je dobavitelj javno podjetje, potem težav ne bo, saj se za ta z novim zakonom ne spreminja nič. Če pa je dobavitelj koncesionar, pa je odvisno od trajanja koncesije. Če se bo ta iztekla šele čet 20 in več let, potem gospodinjstva zagotovo ne bodo imela težav z dobavo, če pa se koncesije izteče že čez nekaj let, pa lahko težave nastopijo, še posebej če podaljšanje ni opredeljeno v prvotni pogodbi. 

Pogodbe so lahko nične

Podaljševanje koncesij ni tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled, dodaja Pirnat. Ni vse zapisano le v predlogu zakona, velja tudi zakon o koncesijskih pogodbah, pa evropska direktiva, tudi Ustavno sodišče je pred časom, sicer za koncesije v zdravstveni dejavnosti, izdalo odločbo, ki pravi, da podaljšanje brez konkurenčnega postopka, krši enakost pred zakonom. Konkurenčni postopek pa, kot rečeno, zaradi prepovedi novih koncesij, ni možen. Pogodbe o podaljšanju koncesije bi v primeru pritožbenega postopka lahko postale nične.

Neskladnosti z Ustavo 

Po mnenju Pirnata je v predlogu zakona še več drugih določb, ki so v neskladju z Ustavo RS, zaradi česar je zelo verjetno, da bo zakon končal na Ustavnem sodišču. Kršena naj bi bila pravica do svobodne gospodarske pobude in tudi pravica do zasebne lastnine, saj koncesionarji ne bodo mogli opravljati svoje dejavnosti. Določila posegajo tudi v ustavno pravico splošne svobode ravnanja odjemalcev plina, priključenih na distribucijske sisteme koncesionarjev, pa tudi v njihovo pravico do zasebne lastnine, saj bodo imeli velike stroške z menjavo energenta. Določila naj bi posegala tudi v izvirne pristojnosti občine, da same urejajo lokalne zadeve. 
Predlagana zakonska ureditev je tudi arbitrarna in v neskladju Ustavo, ker brez razumnega in stvarnega razloga razlikuje med operaterji, ki opravljajo dejavnost na podlagi koncesije od tistih, ki opravljajo dejavnost kot javno podjetje.

Tudi odjemalci zemeljskega plina niso v enakem položaju, saj se, kot rečeno za nekatere ne bo spremenilo nič, drugi pa se lahko s težavami, ker koncesija morda ne bo podaljšana, srečajo že čez nekaj let. Koncesije se od zdaj pa do konca 2030 iztečejo v 33 občinah. 

Ukrepi so nesorazmerni

Navedeni posegi so, kot navaja Pirnat, povsem nesorazmerni, saj ne izpolnjujejo kar treh kriterijev testa sorazmernosti od štirih; ureditev ne izpolnjuje kriterija primernosti, kriterija nujnosti in kriterija sorazmernosti v ožjem pomenu. Posegi so večji v primerjavi s koristmi, saj kot navajajo na GIZ DZP, bistvenega zmanjšanja porabe plina in CO2 ne bo. Ukrepi so nesorazmerni, zato razloga za njihovo sprejetje ni, še dodajajo.