Sodobna arhitektura družinskih hiš praktično ne pozna več balkonov. Hiše so arhitekturno zasnovane kot pritlične z bivalnim mansardnim delom. Neposreden stik notranjih prostorov z okolico je urejen skozi velike steklene površine v pritličju, zato za balkone sploh ni več ne prostora ne potrebe.
Kakovostne nove hiše imajo od zidu odmaknjene balkone
V novih hišah, kjer se graditelji nikakor ne želijo odpovedati balkonu, pa projektanti praviloma poskrbijo, da so ti k hiši na tak ali drugačen način pripeti, torej montažni in ločeni od zunanjega toplotnoizolacijskega ovoja stavbe. Lahko so narejeni tudi klasično, videti je, kot bi bili podaljšek armiranobetonske medetažne plošče. A v resnici so od plošče ločeni s plastjo toplotne izolacije, balkon pa je v AB-medetažno ploščo sidran.
Foto: Montažni balkon, ki je vpet v steno. Če so toplotno izolirani vsi preboji, na stiku ni toplotnega mostu, če niso, pa so toplotni mostovi točkovni, kar je vseeno bolje, kot če bi bili dolgi, linijski.
Povsem druga zgodba so balkoni na obstoječih hišah. In ni je hiše, zgrajene v drugi polovici prejšnjega stoletja, ki ne bi imela vsaj enega balkona, raje pa več. Takšna je bila pač arhitektura tistega časa.
Prave težave se začnejo potem, ko smo izolirali fasado
V vseh letih bivanja v hiši z balkoni je marsikateri lastnik ugotovil, da so precejšnja nadloga. Zaradi stalne izpostavljenosti vremenskim vplivom, predvsem pa nihanjem temperatur, so bili potrebni obnove. Popustila je hidroizolacija, če je bila sploh položena, balkoni so začeli zamakati, pokati na spodnji in zgornji strani, pokala je tudi talna obloga, največkrat narejena iz keramičnih ploščic.
Še večje težave z balkoni pa se začnejo, ko se odločimo za toplotno izolacijo fasade. Takrat neizolirani balkoni postanejo hladna rebra. Betonska plošča balkona pozimi tvori leden element, ki ohlaja topolotno izolirano in ogrevano zunanjo steno in strop notranjih prostorov, v katere se nadaljuje, zaradi česar se na teh mestih nabira kondenz, povečajo se toplotne izgube. Na stikih balkona z zunanjo steno se na notranji strani, torej v prostoru, najprej pojavijo madeži, kasneje pa se razvijejo plesni.
Foto: Pregled s termovizijsko kamero natančno pokaže (modra barva), da je neizoliran balkon hladno mesto, kjer nastane toplotni most.
S takšno energijsko obnovo fasade smo, vsaj kar se tiče balkonov, naredili več slabega kot dobrega. Zato je treba tudi balkon obvezno toplotno izolirati in če že ne povsem preprečiti, vsaj bistveno zmanjšati toplotni most.
Idealno bi bilo balkon odrezati in v celoti izolirati
Najbolj idealna rešitev je, če lahko balkon s toplotno izolacijo enake debeline kot na fasadi, obložimo v celoti, torej pohodno površino, spodnjo stran in obod na vseh štirih straneh. V tem primeru bi nastanek toplotnega mostu popolnoma preprečili.
Foto: Nepravilno toplotno izoliran balkon. Plast toplotne izolacije na spodnji strani je pretanka, čelna stran balkona pa sploh ni izolirana. Toplotni most bo ostal.
Če bi hoteli balkon toplotno izolirati tudi s te strani, bi ga morali od hiše dobesedno odrezati, vstaviti ustrezno debelino toplotne izolacije in na novo sidrati v AB-ploščo. Verjetno pa bi morali balkonsko ploščo podpreti še s kakšnim nosilcem. To seveda ni nemogoče, je pa poseg precej zahteven.
Rešitev je tudi izolacija balkona s treh strani
Strokovnjaki za energijsko učinkovitost zato priporočajo drugo, nekoliko manj idealno, a še vedno dovolj dobro rešitev. Balkonsko ploščo izoliramo zgolj spodaj in zgoraj ter na vseh treh vidnih straneh čelnega oboda. Tam, kjer prostor dopušča, vgradimo toliko toplotne izolacije kot na fasadi, na zgornji, pohodni ploskvi, pa toliko, kolikor je dopušča višina praga balkonskih vrat. Če je ta višina izjemno majhna, je rešitev tudi, da prag dvignemo in vgradimo nova balkonska vrata. Višina balkona po vgradnji vseh potrebnih plasti ne sme biti višja od višine, ki jo na notranji strani doseže talna obloga.
Materiali, ki jih izberemo za toplotno izolacijo, morajo imeti zadostno tlačno trdnost, biti morajo pohodni in hkrati omogočati, da z njimi naredimo tudi naklon, da bo voda z balkona lahko odtekala.
Foto: Ena od možnih in kakovostnih rešitev izolacije balkona.
S takšnimi materiali tudi pridobimo nekaj centimetrov, ki bi jih sicer morali nameniti naklonskemu cementnemu estrihu, s katerim bi zagotovili naklon in pohodnost površine.
Hidroizolacija je nujna, če ne, je vse zaman
Nujna plast pri sanaciji balkona mora biti tudi hidroizolacija. Izvedemo jo lahko na več načinov. Klasični je z bitumenskimi trakovi, ki jih v dveh plasteh lahko polagamo oziroma varimo pod toplotno izolacijo ali pa nad njo.
V prvem primeru moramo betonsko ploščo, s katere smo prej odstranili obstoječo talno oblogo, preplastiti z veznim betonom, ki je na strani od steni debel od dva do 2,5 centimetra, na robu balkona pa lahko le en centimeter.
V drugem primeru pa prvo plast hidroizolacije iz samolepilnih bitumenskih trakov položimo na toplotno izolacijo brez varjenja, drugo plast pa varimo na prvo. Opozoriti velja, da se morata obe plasti hidroizolacije zaključiti na steni hiše, nekje pri višini 15 centimetrov.
Obstajajo tudi druge možnosti hidroizolacije, in sicer posebne namenske hidroizolacijske plošče, ki se jih na toplotno izolacijo lepi v dveh plasteh, ali pa izberemo prav za namen sanacije balkonov narejene toplotnoizolacijske naklonske plošče iz ekstrudiranega polistirena, ki so na obeh straneh armirane s stekleno tkanino in obložene s posebnim slojem malte. S temi ploščami zagotovimo tako toplotno kot hidroizolacijo.
Na tako pripravljeno podlago lahko položimo zaključno oblogo. Če bomo izbrali keramične ploščice ali kamen, je treba uporabiti elastična lepila, izjemno pomembno pa je, da izberemo fugirno maso, ki je vodoodbojna in elastična hkrati. To bo preprečevalo, da bi voda skozi fuge prehajala v spodnje plasti in na balkonu povzročala težave. Stik med talno oblogo in zunanjim zidom pa je iz enakega razloga dobro zatesniti s poliuretansko peno.
Več o gradnji, obnovi in rabi energije najdete tukaj.
