Grah je stročnica iz družine metuljnic. Najstarejše arheološke najdbe graha izvirajo iz poznega neolitskega obdobja zdajšnje Sirije, Anatolije, Izraela, Iraka, Jordanije in Grčije. V Egiptu zgodnje najdbe segajo okoli 4500 let pr. n. št. na območju delte Nila. V tem času je bil prisoten tudi v Gruziji. Dlje proti vzhodu so najdbe mlajše. Grah je bil prisoten v Afganistanu in na območju današnjega Pakistana okoli leta 2000 pred našim štetjem, nekaj kasneje pa se je pojavil tudi v porečju Gangesa in južni Indiji. Po navedbah arheologov so ga uživali prej kot na primer fižol. Zdaj je grah druga najbolj pogosta stročnica v naši prehrani, ki je pomembni vir beljakovin, vitamina A in vitaminov B.
Vzgoja graha na domačem vrtu ni zahtevna, za dobro rast ter zdrav in obilen pridelek potrebuje le živo zemljo, oporo, zmerne temperature in zmerno zalivanje.
Visok in nizek grah
V osnovi grah ločimo na nizek in visoki, vendar poznamo sorte z višinami vmes, rečem jim srednje sorte. Grah namreč v višino zraste od 30 centimetrov pa vse do dva metra, ali pa nekje vmes. Ločnica med nizkim in visokim grahom ni le višina, temveč čas vegetacije, torej je razlika v tem, kdaj dozori in je primerne za obiranje. Nizki grah je zgodnejši, dozori prej in vse hkrati. Visoki grah dozori kasneje, obiramo pa ga dlje. Bolj ga obiramo, večji pridelek da.
Rad ima nizke temperature
Ne glede na višino pa grah neposredno na vrt sejemo zelo zgodaj. Nizke temperature ne le, da mu ne pridejo do živega, celo bolje kali. Z zgodnjim sejanjem se izognemo tudi škodljivcem in boleznim, predvsem ušem, graharju in pepelnati plesni. Visokih temperatur grah nima najraje. Poleti v vročini kakovost strokov in zrnja zelo hitro propada, običajno ga poberemo junija.
Načeloma lahko grah sejemo vse do avgusta, vendar kasnejše setve ne dajo toliko pridelka, rastline v vročini hitreje propadajo, manj pa so odporne proti škodljivcem. Zato je boljše zgodaj spomladi posejati več graha, kot setev ponavljati.
Ne mara gnojenja
Na vrtu ga sadimo na grede, ki niso gnojene, saj grah in hlevski gnoj ali pa organska gnojila ne gredo najbolje skupaj. Za grah in druge stročnice je namreč značilno, da na koreninah razvijejo gomoljčke, v katerih so bakterije. Te so nujne za razvoj in rast rastlin. Zaradi njih je grah ena od zelenjadnic, ki ne potrebuje gnojenja. Hlevski gnoj in organska gnojila mu celo škodijo, saj uničujejo bakterije. Ves čas je treba skrbeti le, da je zemlja okoli rastlin rahla, plevel pa odstranjen, saj bo tako na koreninah več gomoljčkov z bakterijami.
Nizkega sejemo na gosto, visokega bolj na redko
Grah ima zelo veliko dobrih sosedov, zato raje naštejmo tiste, s katerimi se ne razume. To so čebula, por, česen, drobnjak, šalotka, paradižnik, fižol in paprika. Pomembno je tudi, da ga ne sadimo na isto mesto kot lani, če se le da, naj bo kolobar vsaj trileten.
Sejemo ga v vrste, med njim naj bo pri nizkih sortah razmika 20 centimetrov, pri visokih pa od 40. V vrsti naj si semena sledijo na pet centimetrov pri nizkem in na 10 centimetrov pri visokem grahu. Semena zasujemo in vrste potlačimo.
Ker je zgodaj spomladi zemlja precej vlažna, dodatno zalivanje ni potrebno, prav tako ne zastirka. Zaradi morebitnega vetra lahko gredo pokrijemo s kopreno, ki pa jo je treba vsake toliko privzdigniti, da ne poškoduje mladih, nežnih rastlinic.
Opora je nujna
V drugi polovici aprila kopreno umaknemo, grahu pa je takrat treba narediti oporo. Nujna je pri visokem grahu, pri nizkem pa jo naredimo po potrebi. Običajno rastline nizkega graha, ki rastejo bolj gosto, ena drugi nudijo oporo.
Grah, kot rečeno ne potrebuje zastirke, saj raste tako gosto, da sam senči tla in preprečuje preveliko izhlapevanje vode. Zalivamo ga zmerno, običajno zadostuje globoko zalivanje enkrat na teden.
In to je vse, kar potrebuje grah. Po obiranju ga ne pulimo iz zemlje, temveč ga porežemo, korenine pa pustimo, saj bodo še naprej koristne. Odrezane dele odložim na kompost, ali pa posušimo, zdrobimo in pustimo na gredi.
Grah je najbolj slasten svež, lahko pa zrna tudi zmrznemo. Nekateri priporočajo, da jih pred zmrzovanjem dve minuti kuhamo v vreli vodi, nič pa ni narobe, če ga zmrznemo surovega.
