Predstavo Zagrebški pentagram je režiser Paolo Magelli uprizoril na odru Zagrebačkega kazališta mladih po petih samostojnih zgodbah sodobnih hrvaških pisateljev: Rop Igorja Rajkija, Zoo Ivana Vidića, Javier Nine Mitrović, Skoraj nikoli ne zaklepamo Damirja Karakaša in Območje sanj Filipa Šovagovića.
Avtentične slike mesta
''Zgodbe smo od avtorjev naročili leto prej, preden smo začeli delati predstavo. Vse, kar smo zahtevali, je, da mora biti tekst kratek in da govori o Zagrebu,'' je za Žurnal24 povedala direktorica gledališča Dubravka Vrgoč in dodala, da avtorji niso vedeli drug za drugega, saj ''smo hoteli, da bi ostali avtentični, ker ima vsak svojo sliko o mestu''.
''Teksti so žanrsko zelo različni, od komedije do tragedije, hkrati pa so si tudi zelo podobni, saj je v njih najti enako dojemanje sveta, negotovosti, nemoči in pričakovanj," je o zgodbah, ki jih je Paolo Magelli povezal v eno predstavo ter ustvaril samostojno celoto, povedala Vrgočeva in pojasnila: ''Magelli je veliko delal na tekstu in prerazporedil igralce, tako da ti v nekem smislu povezujejo like, ki jih igrajo v različnih zgodbah.''
Razprodana in nagrajena
''Avtorji so nad predstavo navdušeni, nekateri še vedno pridejo na vsako uprizoritev. Gre za pravi hit, ki je nenehno razprodan. Ljudje so se v teh zgodbah res prepoznali, tako da je gledališče v resnici prišlo na ulice,'' je Vrgočeva opisala odzive na Zagrebški pentagram.
Predstava o mestih v tranziciji pa ni priljubljena samo med publiko, temveč tudi med strokovno javnostjo, saj je po njenih besedah samo v zadnjih šestih mesecih dobila osem največjih gledaliških nagrad na Hrvaškem.
