Svet menda jemljete na humoren način. Kaj vas je v zadnjem času najbolj nasmejalo?
Zadnje čase je bolj žalostno. Tudi humoristični časopisi so izhajali do osamosvojitve Slovenije (smeh), nato so ves humor in sociologe zamenjali ekonomisti. Če danes berete časopis, je polovica namenjena delnicam in dobičkom.
Je šlo Starim Grkom boljše?
Ti novi so se znašli. Ravno sem brala o tem: Američani so jih naučili goljufati, mi bomo pa seveda plačali za to.
Torej vam Amerika ni najljubša?
Šla je čez mejo objestnosti. Odkar so uspeli zrušiti vse sisteme, nimajo več nadzora. Spominjajo me na Rimsko cesarstvo (smeh), mi jim pa nekam lezemo.
Smo torej hlapci?
Beograd smo zamenjali za Bruselj.
Je bilo boljše pod Beogradom?
Ni mi žal, da smo se odcepili. Že zaradi tega, ker so na radiih nehali vrteti jugo glasbo. Vendar zdaj obstaja zakon, po katerem morajo radii predvajati 40 odstotkov slovenske glasbe in to delajo ponoči, ko rišem. Čez čas mi začne kljuvati v glavi. Včasih so predvajali jazz in blues – tega v slovenščini ni, je le bolj lahkotna glasba in vsi blazno vreščijo.
Kaj pa, če bi takšen zakon sprejeli za vašo umetnost?
Domače knjige res zelo malo reklamirajo. Če izdamo tujo, so reklame v vseh časopisih in knjigarnah, slovenske pa gredo mimo. Do tega nimamo odnosa – če izzide knjiga, se o tem napiše le pet vrstic, pogrešam dialog, medtem ko domov dobivam milijone reklam.
Vaša slikanica Zakaj? je imela na Japonskem naklado 70 tisoč izvodov. To je ...
... predzadnja številka (smeh). Zadnjo mi bodo sporočili zdaj. Tudi v Nemčiji je doživela šest ponatisov. Ta knjiga se po vseh državah zelo dobro prodaja.
Od tega se da živeti.
Dve leti od tega tudi živim, zato sem takoj padla v davčni sistem in zdaj polovico časa namenim urejanju papirčkov za davkarijo, kar mi zbija moj umetniško ustvarjalni čas. To je dvojna zanka in ne vem, kako bom naprej.
Ste še vedno svobodna umetnica?
Ne, zdaj imam zavod. Če bi bila svobodna umetnica, bi mi nabili takšne davke, da bi crknila. Status svobodnega umetnika ima namreč naraščajoči davek in če si eno leto slučajno zaslužil, sklepajo, da boš drugo leto še več, zato ti vnaprej nabijejo davke – kot da štancaš neke stole oziroma imaš doma proizvodnjo. Dohodek moraš napovedati za naslednjo leto, a sploh ne veš, ali boš imel navdih in boš kaj naredil. Na primer uradnik, ki pride v službo in mora seštevati vrstice, ne potrebuje navdiha, za knjigo pa ga potrebuješ kar dosti.
Slovenija umetnikom torej ni naklonjena.
Ne. Prej sem bila kulturni delavec, potem samozaposlena ... Saj si niti imena ne morejo izmisliti.
Kako umetnost postane biznis?
Še naprej delaš svoje. Drugi s tega naredijo biznis in ti jim dovoliš.
Začeli ste s Fanči.
To so bile šale, v bistvu gospodinjski seks. Fanči je bila pohotna gospodinja.
Torej je za vaš preboj v bistvu kriva tematika seksa.
Ne, tabloid je izhajal dve ali tri leta, potem je crknil in je šlo vse v pozabo. Razen tega, da je prišel neki plastičar iz Ljubljane, ki si je želel delati lutke in sem nato tri mesece šmirglala prototip, potem je pa z njim izginil in se ni nikoli več javil. Tistega moram še enkrat suniti v rit (smeh).
Potemtakem so vaš uspeh povzročile živali, o katerih pišete?
Mislim, da je bistvo v tehniki – slikanicah, ki so narisane s kredo.
Ne tudi v sami tematiki?
Tudi. Samo z enim se težko prebiješ. Če tema ni zanimiva in so fine samo slike, to kupi par ljubiteljev slik.
Kaj mora imeti dober ilustrator?
Čas, ki ga sama nimam več. Zagotovo tudi navdih, domišljijo in distanco do teksta. Moraš imeti občutek, da tekst ponazoriš tako, da ga dopolniš in ne rišeš tega, kar je že napisano.
Vaša publika so predvsem otroci, se vam zdi, da jim gre danes dobro?
Ravno sem spremljala neki film o plastiki, ki pripoveduje o tem, koliko delcev je vsepovsod. Problemov je veliko: od okolja do ekonomije. Ni več odgovornosti do naslednjih rodov. Vse je osredotočeno na ta trenutek, ljudje želijo vse pograbiti zdaj. Zdi se mi, da je to eksperiment z ne vem kakšnim koncem. V vseh teh naših norostih bi se morali ustaviti.
Sicer ste tudi okoljsko ozaveščeni.
Odkar so kadilce nagnali iz kavarn, se posvečam okolju (smeh). Šalim se. Tu zraven hiše imamo hmeljišče. Zanj so vzeli zemljo možu in potem so nekoč začeli škropiti, a niso nikomur nič povedali, ker so želeli, da se odselimo, saj so si na tem mestu zamislili zadružne pisarne. In so pridno škropili trideset let (smeh). Enkrat sem se pritožila na občini in zdaj včasih telefonirajo, da bodo škropili, včasih pa tudi ne.
Kaj bi bilo treba v odnosu do okolja spremeniti?
Kriva je požrešnost, če bomo nehali s tem, bomo takoj ugotovili, da ne potrebujemo toliko diamantov in dobičkov. Danes obstaja prepotentna požrešnost nekaterih ljudi in to je nedoumljivo. Obstajati bi morale neke zakonske zavore.
Kaj bi morali zapisati v zakon?
Če nekdo zasluži več kot sto tisoč evrov na leto, se mu vzame višek in se podari bolnišnicam, saj s toliko denarja nima nihče kaj početi.
