Slišali smo, da ste na poti do Ljubljane imeli nesrečo?
Na poti iz Hrvaške smo imeli nesrečo z avtobusom. Edini sem bedel, gledal sem film Babel, ko me je zaradi udarca začelo premetavati. Poškodoval sem si ramenski obroč in križ, a na srečo se ni nikomur zgodilo kaj hujšega.
Vaša zadnja plošča Choice of Weapon je naletela na dobre kritiške odzive. Kako ste z njo zadovoljni vi?
Najpomembnejše je to, da so ji prisluhnili ljudje. Z njo pa pozivamo vse njih, da se vrnejo k primarnemu načinu življenja in se potopijo v lasten duhovni svet. V vseh nas je velika neraziskana divjina. Danes smo preveč okupirani s pravili, etiketiranjem, logičnim mišljenjem. Že način, kako se oblačimo ali govorimo, pove veliko o nas. Živimo preveč uniformno in se o ničemer več ne sprašujemo.
Je to nujno slabo?
Seveda. To vodi v nervoze, psihoze - na samodestruktivno pot. Zaradi različnih idej in filozofij se ubijamo med seboj. Zaradi jezikovnih ovir in etničnega porekla se rojevajo nove in nove vojne. To je tako preživeto. Noro.
Kako pa se The Cult znajdete v tem ponorelem svetu?
Kot glasbenik imam privilegij. Imamo studio, v katerem lahko v miru pišem nova besedila, razmišljam in puščam, da me vodi intuicija.
Naslov plošče Choice of Weapon ni naključen. Kaj nam sporočate z njim - da imamo vedno izbiro?
S puščico smo želeli prebosti današnjo ljudsko nervozo, apatijo in skozi glasbo najti smisel življenja. Danes sem imel izkušnjo bližnje smrti. Zavedel sem se, da je treba živeti za trenutek, biti tukaj in zdaj.
Rdeča nit, ki se vije skozi vašo ustvarjalno pot, je zanimanje za severnoameriške Indijance, budizem.
Kultura Indijancev me zanima že nekaj desetletij, privlači me njihova modrost, simboli in povezanost z naravo. Sicer pa sem odraščal s staro mamo, ki je bila zelo intuitivna in članica spiritualne cerkve. Moja mama je imela sedem sester, odraščal sem med tetami. Tudi oče je imel tri sestre; močan matriarhat. Bile so prave amazonke. Vplivale so na moj glasbeni okus in na to, v kakšnega posameznika sem se razvijal. One so me seznanile s Stonesi, Beatli, Bowiejem. In to pri mojih petih, šestih letih. V glasbi sem od rosnih let, vrata vanjo pa so mi odprle tete. Bile so moje varuške in glasba je bila vedno prisotna.
In pozneje?
Sledil sem svojim interesom. Ko pa sem videl nastop Davida Bowieja na britanski televiziji, me je zadelo. Bowie je moja zvezda severnica, ki mi kaže smer. Ne Jim Morrison, ampak David Bowie, za katerega menim, da je dosegel popolnost na tem svetu. Razsvetljenje, če želite. Na drugi strani pa je estetika Jima Morrisona, ki je bil prekleto čeden kot mladenič in sem se tudi sam malo "zaljubil" vanj, a ga je lepota ovirala na njegovi glasbeni poti. Jim Morrison je predstavljal afirmacijo neskončnih možnosti, Bowie pa samorealizacijo.
Danes je čas za ženske, zgodila se je menjava moči. Ženske so veliko bolj fokusirane kot moški, imajo drugačno bivanjsko izkušnjo kot mi. Pomislite. Zgodovinsko je imel primat patriarhat. Najprej je oče, nato sin in zadnji sveti duh. A prihaja doba matriarhata, feminizma. Ženske imajo več moči kot moški, zdaj vidimo vzpon junakinj. Poglejte film Igre lakote ali Dekle z zmajskim tatujem - povsod so glavne junakinje ženske. In glasbenice - popularna Lady GaGa, Pj Harvey in Patti Smith.
Kako pomembno vlogo sta na zadnji plošči za vas odigrala producent Bob Rock in koproducent Chris Goss?
Chris Goss je za nas zelo pomemben, je naš temelj pri novi plošči. Bob je bolj obrtniški, apoloničen, Goss pa želi preko racionalnega v emocije. Zanima ga gibanje, energija, ritem. Pomagal nam je odvaditi se slabih navad.
Ian Astbury, Billy Duffy, Chris Wyse in John Tempesta je postava The Cult zadnjih sedem let. Koliko je močan bend danes?
Zelo. Med nami je res dobra energija, kemija in zmernost. Za glasbo si vzamemo čas, ne hitimo. Prisotni smo več kot 30 let, vedno smo bili prisotni in danes smo močni. Imam 50 let in počutim se zelo povezanega s svetom, v katerem živim. Nisem nostalgičen za starimi časi, gledam naprej. Imam dva otroka, ki sta v progresivni glasbi, tako tudi sam sledim novostim. Zaradi strasti, ki jo čutim do glasbe, sem sodeloval v kolektivu UNKLE, bendu Boris in projektu The Doors of 21st Century.
Smo danes priče "revivalu" bendov iz 80. let?
V današnji kulturi na žalost ne oglašujemo, da je v starih časih veliko izkušenj in modrosti. Jaz ne morem resno jemati nekega kritika, ki si je vse znanje nabral iz Wikipedije. Danes je toliko blogerjev kritikov, ki pa so glasbeno zelo neizobraženi. Sami so se zavihteli na prestol in se imajo za kulturne kritike, a so brez izkušenj in ljudje jim nasedajo in jih imajo za avtoriteto. Samo zato, ker so pač artikulirani. Tudi sam poznam veliko odličnih govorcev. Naj vam dam primer. Leta 1999 smo nastopali na dobrodelnem koncertu za Tibet - poleg Pearl Jam in Beasty Boys. Vsi so govorili o Tibetu, čeprav nihče med njimi do takrat tam še ni bil - razen mene. Tudi danes imamo Angelino Jolie, Georgea Clooneyja, Stinga, ki govorijo javno o krivicah, a jaz jih nikoli nisem prosil, da govorijo v mojem imenu. Mislim, da jih tudi Indijanci iz Amazonije niso tega prosili.
Torej vam gredo omenjeni igralci in glasbeniki, ki se pred kamerami ali drugače ukvarjajo z reševanjem sveta, na živce?
Mislim, da si bolj želijo pozornosti gledalcev, ko pa se umaknejo kamere, tudi njihovo zavzemanje za boljši svet usahne.
