Eric Hilton in Rob Garza, ki s svojo glasbo pronicata v pore glasbene, pa tudi filmske industrije, z živim bendom trenutno osvajata koncertne in festivalske odre po Evropi. Najbližje nam bo tandem Thievery Corporation, 7. avgusta nastopil na šibeniškem festivalu Terraneo, kamor prihajajo tudi druga odmevna imena, kot so The Roots in The xx.
Prizadevanja, da bi jima utrgali nekaj več časa in si tako priborili daljši intervju, se, žal, niso uresničila. Kljub temu jima ne gre zameriti. Poslušanje njunega zadnjega ploščka Culture of Fear in poznavanje vsaj del njune glasbene poti, odgovorita na številna zastavljena vprašanja, tudi na tisto, ali je izid albuma kakorkoli povezan z 10. obletnico 9/11, glede na to, da je izšel le nekaj mesecev pred njo. O tem priča že sam naslov in njuno filozofsko razmišljanje o svetu, družbi, kulturi, svobodi. Tudi varnosti, kot sta nam zaupala v kratkem intervjuju.
Glasbe ne ustvarjata za film
Američana, bazirana v samem osrčju Združenih držav Amerike, v Washingtonu, sta svojo glasbeno pot, zavito v zvokovje čutnih atmosferskih melodij, začela poleti leta 1995. Združila ju je ljubezen do klubskega življenja. Do duba, bosse nove in jazza. Nekaterih sta se dotaknila že s svojo prvo studijsko ploščo Sounds from the Thievery Hi-Fi iz leta 1997, druge sta osvojila z drugo - The Mirror Conspiracy. Skladba Lebanese Blonde je marsikomu znana tudi iz filma Stanje zamaknjenosti (Garden State).
Sledili so še štirje albumi, zadnjega, Culture of Fear, na katerem sodelujeta s številnimi glasbeniki, med drugim z odlično vokalistko Lou Lou, sta Garza in Hilton v svet poslala lani. Da je vsebinsko mogočen in sporočilno nabit, priča 13 skladb, ki bodo zagotovo zazvenele tudi na letošnjem Terraneu …
Na vašem šestem albumu Culture of Fear ste ostali zvesti svojim koreninam in zgodnejši produkciji, znotraj albuma pa je mogoče zaslediti ogromno sporočil. Kakšna zgodba stoji za albumom?
Pravzaprav živimo v družbi, v kateri vsi žrtvujemo osebno svobodo in prostost za lažen občutek varnosti in na tej točki je varnost skoraj prevelika, postaja breme naši sposobnosti, da smo odgovorni državljani. Povečanje varnosti na letališčih, da vlada prisluškuje telefonskim klicem, sledi ljudem na internetu, v imenu vojne in terorizma ... Mislim, da smo seznanjeni s tem, kar se dogaja v ameriški družbi in to se bo kazalo tudi v globalni družbi.
Na vaši spletni strani piše, da se "stvari, za katere nam pravijo, da se jih moramo bati, ne smemo bati (The things we're being told to fear aren't what we should fear)". Česa pa bi se morali bati?
Hmm … Mislim, da bi se morali bati ljudi, ki nam poskušajo vzeti naše pravice in pritiska korporacijske moči, ki sicer ni utelešena, jo je pa zaznati v obliki genetsko spremenjene hrane in podobnega. Vendar nihče nikomur nič ne more, saj so te korporacije na nek način anonimne.
Vašo glasbo lahko zasledimo v TV serijah in v filmih, kot sta Stanje zamaknjenosti (Garden State) in Vanilla Sky. Poslušalec ima občutek, kot da je vaša glasba narejena za takšne stvari …
To je precej zanimivo, še posebno zato, ker ne veš, da se bo pojavila in ko jo slišiš je na nek način kul. Sediš tam in slišiš nekaj, kar si posnel in je del filma. Glasbe sicer ne delamo zato, vendar je občutek zabaven.
