'Zrneca in Bizovičarja še nisem preizkusil'

Zakaj niste viktorja prevzeli osebno?
Imel sem predstavo v Celju. Z Dramo smo gostovali na Dnevih komedije s predstavo Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni ali Tuje hočemo, svojega ne damo – vem, dolg naslov (smeh). Na tem festivalu smo nato tudi zmagali – dobili smo strokovno nagrado žlahtna komedija.

Veliko kritik leti na Akademijo Viktor – komu podeljuje viktorja in zakaj. Kaj si mislite o njej?
Menim, da strokovni viktorji vseeno imajo nekaj teže. Konec koncev to akademijo sestavljajo ljudje, ki nekaj vedo o tem področju in so iz te stroke. Upam, da opazijo, kaj je v redu in kaj ni tako zelo v redu.

Vendar je eden izmed njih denimo tudi politik Jožef Školč ... on ni ravno iz te stroke.
Aha ... dobro, moram priznati, da nisem študiral vsakega posebej (smeh).

Za obetavno medijsko osebnost je bil nominiran denimo tudi Jani Muhič, ki je novinar že kar nekaj let.
No, tudi jaz sem bil nominiran že lani in si tako nisem mislil, da bom nominiran še kdaj. Sicer nisem edini primer. Lani je moja nominacija najbrž prišla prehitro ... Glede na to, da so to nominacije za eno leto nazaj, sem bil po tej logiki nominiran za sedem imitacij, ki sem jih imel takrat na oddaji Hri-bar. Prejšnja naj torej ne bi bila za NLP.

Vam je ta viktor bolj spodbuda ali se bojite, da bodo imeli zdaj od vas prevelika priakovanja?
Je spodbuda. Že tako ali tako se vsako nedeljo trudimo dati vse od sebe – včasih uspe, drugič ne. Čeprav se morda sliši banalno, tega viktorja jemljem kot potrditev in motivacijo za naprej. To pa itak povedo vsi, ki ga dobijo (smeh).

Kje so vas pravzaprav našli?
Že od nekdaj imitiram. Ko sem hodil še v osnovno šolo, sem doma veliko snemal razne komade – te kasete morajo še nekje biti, a upam, da jih ne bo nihče nikoli slišal (smeh). Če prevrtim čas naprej ... poleti 2007 sem naredil komad Meja/Granica. Ko je prišel Primož Kozmus, ki je prav tako iz Brežic, iz Osake s srebrno kolajno, sem mu v čast priredil Belo snežinko in jo spremenil v Sivo kladivo. Tam me je opazil radijec Edi Štraus, ki pozna Saša Hribarja. In tako sem začel najprej na Radiu Ga Ga imitirati Roka Kosmača in Fredija Milerja.

Pa vam je kdo od tistih, ki jih imitirate, kdaj to zameril?
Večinoma so vsi dobro sprejeli. Člani Siddharte so me celo povabili, naj z njimi nastopim v oddaji As ti tud not padu?!, Fredi Miler pa mi je zameril moj nastop v oddaji Piramida. Ker sem ga karikiral, je bil užaljen. Anžej Dežan je sicer rekel, da nima nič proti, a se mi zdi, da mu ni bilo vedno prav, ko sem ga imitiral.

Je morda kdaj že kdo imitiral vas?
Ne še. No, ne da bi vedel.

Bi koga izzvali?
Ne še (smeh). Razmišljam pa, da bi kar sam sebe malo skarikiral.

Ali imitatorji morda izrabljajo imitiranje za gradnjo zidu med njimi samimi in okolico? Se projicirajo na druge namesto nase?
Hm, jaz tega ne vidim tako. Ko imaš to sposobnost, si želiš, da bi to razvijal, to pokazal in da bi se znal v vedno več ljudi vživeti in jih znal posnemati.

Ste iz Brežic. Od tam prihaja presenetljivo veliko znanih ljudi. Je tam kaj v vodi?
Blizu je nuklearka, tako da ... (smeh). Zato nas je vedno več takšnih brežiških mutantov.

Že nekaj tednov kroži zanimiva informacija, da vas vabijo na Pop TV. Je to res?
Res je zanimiva informacija, ker nič ne vem o tem.

Pa je prišlo kdaj do pogovorov med vami in Pop TV?
Ne, nikoli.

Kdo torej širi takšne dezinformacije?
Ne vem. To na svoji koži zadnje čase velikokrat občutim. Denimo, ko sva šla s prijateljico igralko Ano Dolinar skupaj na morje, so želeli že fotografije za naslovnice.

Kaj bi vas prepričalo, da bi dejansko šli na konkurenno televizijo?
Vše mi je, kako imajo to rešeno v Italiji. Vsak voditelj se lahko prosto in svobodno giblje med oddajami in televizijami. Pri nas pa je tako, da če si na RTV Slovenija, si tu, če si nekje drugje, pa si lahko samo tam. Če bi bila kakšna mamljiva ponudba, bi jo seveda sprejel, in če na nacionalki ne bi bilo ponudbe, ki bi bila meni bolj pisana na kožo.

Bi lahko vodili oddajo z Jurijem Zrnecem?
Ne vem, če bi on hotel voditi oddajo z mano (smeh). Vem, da bi lahko vodil oddajo s Petrom Polesom, ker sem jo enkrat že, sicer silvestrsko. Ne vem, kakšen je Zrnec, in tudi ne, kakšen je Lado Bizoviar kot sovoditelj – morda bi mi bilo vodenje oddaje z njima totalna muka.

Predvsem ženske najbolj zanima, ali ste samski?
No, pa smo spet tam (smeh). Glede na to, kaj se je okoli tega dogajalo v zadnjem času, sem se odločil postaviti mejo. Tudi ko bom imel dekle, tega ne bom izpostavljal. Tudi če rečem, da sem trenutno samski, morda ne bom več, ko bo ta intervju objavljen (smeh).

Že zelo zgodaj vam je uspel veliki met v medijskem prostoru in niste eden izmed instant zvezdnikov. Moraš biti v tem svetu komolčar?
Jaz imam to srečo, da sem bil na pravem mestu ob pravem času. A vseeno moraš potem delati in se bojevati. Verjamem pa, da je večč razlinih scenarijev za pot do tega. Meni se je nekako vse izšlo, tako da težko ocenjujem druge. Tudi sprejemne izpite za igro sem naredil v prvo in si težko predstavljam, kakšne travme so imeli nekateri, ki niso bili sprejeti, a so si tega nadvse želeli. Imel sem veliko sreče!

Na AGRFT vas čaka le še diploma. Tudi ta ustanova ima veliko kritikov – očitajo ji, da ustvarja lutke.
Na AGRFT pridobiš predvsem izkušnje – izpopolnjuješ tekst, petje in ples. Zdi se mi, da je naša akademija zelo kakovostna – tudi profesorji so zelo dobri.

Vam bom isto vprašanje še enkrat postavil po tem, ko boste naredili diplomo.
Velja (smeh)!