NK Svoboda je mladinski roman o dveh najstnikih, Aneju in Sabiju, ki se srečata v Grčiji. Sabi je begunec, Anej pa turist. Čeprav sta odraščala vsak na svojem koncu sveta, imata skupno strast – nogomet. NK Svoboda pa ni roman o nogometu, ampak o prijateljstvu in človečnosti, vrednotah, ki se, vsaj tako se zdi, v današnjem času izgubljajo.
"Pomembno je ohraniti človeka v sebi"
Zakaj ste se odločili, da napišete to knjigo?
Ko se je zgodil aktualni begunski val, sem spontano prijel za pero in začel s pisanjem osnutka besedila, ki se je nato razvil v formo mladinskega romana. Ta tema je tako močna in tako blizu, da sem to moral storiti. Tudi zaradi različnih odzivov, ki so se zgodili na to temo. Njeno glavno sporočilo je zagotovo poziv k strpnosti, razumevanju in človečnosti. Ker na koncu dneva ni pomembno, od kod prihajamo in kam gremo. Pomembno je ohraniti človeka v sebi. Ne glede na okolico in vplive. Moj cilj je opozoriti na to. Ker na to je treba vedno znova opozarjati. Ljudje preradi zavijemo na strani poti, ki nas niso vredne.
Kašna so vaša opažanja o odnosu do beguncev?
Vsak se je na to temo odzval, kot se je. Vsekakor so bili odzivi zelo intenzivni. Zdi se, kot da pri tem vprašanju ni srednje poti, pa bi morda morala biti. Predvsem zato, ker je mogoče to tematiko zlahka zlorabiti. In to je nesprejemljivo. Tu govorimo o ljudeh, ki niso imeli druge izbire, kot da zapustijo svoje domove, najbližje. Svoja življenja, ki so jih bili vajeni. Svoje prijatelje, ki so jim zaupali. Sredine, kamor so pripadali. O ljudeh, ki so ranljivi in potrebujejo pomoč, sočutje. In ravno sočutje bi morala biti osnova, s katero bi se veljalo lotevali odnosa do beguncev. Če vprašate mene, smo v tem primeru povsem zatajili.
Tisti, ki so proti beguncem, migrantom, poskušajo s svojimi izjavami sejati strah pred drugačnostjo. Poudarjajo tudi, da je država že tako na psu in da bi nam tujci le še dodatno škodili. Kako pomiriti ljudi?
Kot sem dejal, vsak se je na to tematiko odzval po svoje. Žal se veliko bolj sliši tiste, ki so ubrali pot nestrpnosti in obsojanja. Kako žalostno! O tej temi je vsekakor treba govoriti previdno ter z znanjem in odgovornostjo. Zavedati se je treba, da je ta tematika hkrati tudi test naše strpnosti, empatije, zrelosti. In da lahko podpihovanje sovraštva in drugačnosti pripelje do dejanj, ki vodijo v tragedije. Kako pomiriti ljudi? Hm, pred čim točno naj bi jih mirili? V kolikor kdo ne ve, kako bi doživel begunsko vprašanje, naj si vzame minuto in se postavi v kožo človeka, ki je na begu. Naj za hip zapre oči in stopi v blato in mraz medtem, ko lačen, neprespan in prestrašen stoji pred žičnato ograjo, pred neprijaznim policistom, ki mu ne pusti dalje. Mostovi, ki jih je prečil so požgani in življenja, kot ga je bil vajen, ni več. Pred njim je negotova pot, brez cilja, ki bi se videl kot luč na koncu tunela. Da, treba je spoznati usode posameznikov. Mnogo, preveč med njimi je tragičnih zgodb. A ravno zgodbe posameznikov so tiste, ki odkrivajo tragično dimenzijo ljudi na begu.
K nastanku knjige je veliko pripomogel tudi novinar Dela Boštjan Videmšek. Na kakšen način?
Brez njega te knjige ne bi bilo. Najprej je pozdravil idejo, da se lotim knjige. V isti sapi je dejal, da mi je na razpolago z vsemi svojim izkušnjami, znanjem, spoznanji. To je bila zares dodana vrednost in pisanju NK Svoboda nisem mogel reči ne. Boštjan mi je v procesu ustvarjanja ves čas stal ob strani. Na vsako vprašanje je odgovoril v petih minutah, velikokrat sva o tem debatirala med najinimi teki. Ure in ure sva se pogovarjala. Poleg tega me je nagnal na teren, med begunce, kar se je izkazalo za neverjetno intenzivno izkušnjo, ki se me je dotaknila za vedno.
Kako je stik z begunci vplival na vas?
Pretreslo me je do kosti. To je bila neverjetno močna in silovita izkušnja. Dramilo v celovitem pomenu te besede. Klic realnosti. Krute realnosti, ki zna biti neizprosna, kot je lahko neizprosen človek do sočloveka. S to izkušnjo se lahko primerjajo le najintenzivnejši dogodki, ki sem jih doživel. Dotaknila se me je predvsem otožnost in nemoč ljudi. Neka žalost, ki je spremljala množico ljudi. Tiha in globoka žalost. Žalost nevarno blizu obupa. Tako silovita, da je dušila. In v oči potiskala solze. Notranjost pa je ječala in kričala od storjene krivice ter neobčutljivosti sveta.
Zgodbe iz knjige temeljijo na resničnih dogodkih, kajne?
Tako je. V zgodbi Sabija, dečka iz Sirije, so zbrani drobci zgodb in usod številnih ljudi. Zgodb in usod, ki jih je prestregel Boštjan in ki se ne bi smele zgoditi. In za katere je kriv sočlovek. Zgodb, za katere je kriv sočlovek in niso ter ne bodo imele srečnega konca.
Pravite, da je človeštvo skrenilo na stran poti. Zakaj?
Če preberemo spletne komentarje, ki se pojavljajo pod članki, ki obravnavajo begunsko vprašanje, se odgovor ponuja sam od sebe.
Opis začetka vojne civilizacij?