Zala Djuric med snemanjem novega filma o svoji družini odkrila zanimiv podatek

Po težko pričakovani premieri slovenskega filma Dedek gre na jug, ki ga je režiral prav tako kot pred leti zdaj že kultni slovenski film Babica gre na jug, Vinci Vogue Anžlovar, smo se pogovarjali z Zalo Djuric, ki je v filmu odigrala eno izmed glavnih vlog.

Na filmska platna je po 32-ih letih kultnega filma Babica gre na jug prišel film Dedek gre na jug, v katerem ste odigrali eno izmed glavnih vlog. Ste si pred snemanjem ogledali film Babica gre na jug in v kolikor ste si ga, kakšno je vaše mnenje o njem?

Film Babica gre na jug sem si ogledala točno na dan, ko sem izvedela, da bom snemala film Dedek gre na jug. Film se mi je zdel poetičen, zelo lepo teče, na splošno sem ljubiteljica Vincijeve poezije. Moram pa reči, da je film Dedek gre na jug bolj razgiban, več je prepletajočih se zgodb. Času primernejši je.

Je bila pred in med snemanjem prisotna trema? Česa ste se najbolj bali? 

Pred snemanjem sem imela strahospoštovanje do vseh velikih igralcev, ki nastopajo v tem filmu, a sem se takoj na prvi dan sprostila, saj sta mi tako Boris Cavazza kot Vlado Novak dala vedeti, da sem ena izmed njih, da smo v tem skupaj in da smo tu zato, da se igramo. Od začetnega strahospoštovanja je ostalo le še spoštovanje. Sicer pred snemanji nimam treme, lahko pa povem, da sem pri snemanju tega filma imela tremo pred vožnjo avtodoma, saj so mi posebej zabičali, da ga ne smem poškodovati, jaz pa sem vozila brez očal ali leč.

Kako so potekale priprave za vlogo?

Najprej sem nekajkrat prebrala scenarij ter nato napisala življenjepis za svojo vlogo. Vedno si pred snemanjem določene vloge zanjo napišem življenjepis. Dane podatke vzamem iz scenarija, manjkajoče si dodelim sama, med drugim tudi takšne podrobnosti, kot so recimo, ob kateri uri zjutraj vstajam in kakšno kavo pijem. Za tem sem sestavila glasbeni seznam za ta lik ter nato po seznamu pesmi plesala in se skozi glasbo povezala z romsko kulturo.

Kateri so bili najtežji trenutki med snemanjem in kateri najprijetnejši?

Najtežjih trenutkov ni bilo, saj nas je gor držala ljubezen do filma. Morda je bilo zgolj telesno naporno snemati 12 ali 13 ur v nočnem času. Najprijetnejši trenutki so bili vsi. Snemanje celotnega filma je bilo eno prečudovito doživetje, med sabo smo se izvrstno razumeli. Najbolj so mi ostale v prijetnem spominu scene romskih zabav.

V filmu ste odigrali vlogo romkinje Esme, ste se težko poistovetili z vlogo?

Ko sem dobila scenarij, si nisem mislila, da sva si z Esmo kakorkoli podobni. Kasneje sem spoznala, da sem z romsko kulturo povezana bolj, kot sem si predhodno predstavljala. Kasneje sem celo izvedela, da imam v sebi določen odstotek romske krvi.

Kakšni projekti se obetajo v prihodnosti, vas še mika tudi tujina?

Zagotovo. Imam agenta v Los Angelesu in drugega v Londonu. Načeloma sem tam, kjer so projekti. Preteklo leto sem tako recimo nekaj časa bivala v Londonu ter zatem na Hrvaškem. Kmalu odpotujem v New York. Lahko rečem, da sem svobodna in imam več domov oziroma jih imam nešteto. Naredim si dom, kjerkoli že sem. Nisem vezana za nič.