Wolf o aferi Catch the cash: "Iskali so grešnega kozla"

Pevca Božidarja Wolfanda Wolfa v Sloveniji ni bilo skoraj tri desetletja. Ko je zapel na letošnji Emi, pa Slovenci še vedno niso pozabili očitkov, ki so naj leteli v začetku devetdesetih. Takrat naj bi bil namreč eden izmed organizatorjev piramidne igre Catch the cash, v katero je ogromno Slovencev vložilo milijone in jih tudi izgubilo. Wolf je 15 let preživel v Clevelandu in 14 let na Floridi, pred dobre pol leta pa se je vrnil v Slovenijo, saj želi obuditi svojo glasbeno kariero ...

Več desetletij vas ni bilo na domači glasbeni sceni. Kako to, da ste se odločili, da se vrnete letos in to prav z udeležbo na EMI?

Z astrologinjami sem ugotovil, da mi je to dano, zapisano v zvezdah. Enostavno sem čutil. Prej sem se ukvarjal z drugimi stvarmi, tudi z glasbo v tujini. Zdaj, ko rinem proti penziji, pa sem ugotovil, da si želim še malo prepevati. Imam še dovolj energije, sem zelo zdrav in vesel človek, pa sem rekel, da bom eno veselo še zapel. 

Trideset let ste živeli v Ameriki, ste se tam tudi ukvarjali z glasbo?

Prvih deset let, da. Imel sem svoj snemalni studio. Želel sem si ustvariti glasbeno kariero, a za to tam rabiš ogromno denarja. Po tem sem bil grafični oblikovalec, skoraj deset let, veliko smo delali s Kitajsko. Vmes pa sem delal vse sorte, tudi zidal in prenavljal hiše. Nekaj malega kupil, prenovil in prodal.

V Ameriki je menda to kar dobičkonosen posel?

Če greš popolnoma profesionalno v to, potem je. Jaz nisem šel. Je pa v Ameriki to solidno, okoli 10 do 15 odstotni dobiček.

Kakšen je bil takrat, pred tridesetimi leti, ta preskok iz Slovenije v Ameriko?

Zelo težak. Američani radi zelo zapletajo, rabiš dobro leto, da te sprejmejo. Mi smo imeli tam prijatelje že od prej, tako da je bilo lažje. Smo bili vsi skupaj kot ena družina. V Kanadi in Avstraliji je dosti lažje, so bolj odprti do tujcev.

Kako pa se je naša glasbena scena spremenila od takrat?

Pesmi so drugačne, bolj moderne, hitrejše, a sam posel je enak. Kar se EME tiče, se mi zdi preveč regulirana. Ni prav, da ljudje nimajo dovolj glasu. Hrvati imajo to zelo lepo organizirano, kapo dol. Bolje bi bilo, da bi ljudje lahko odločali že pred superfinalom. Trije subjektivni glasovi nič ne pomenijo, to je moje mnenje. Tukaj hitro lahko pride do "nameštajke". Ne pravim, da je bila, a zelo hitro lahko pride do tega.

Je bila Ana Skolič tudi vaša favoritinja? 

Ni bila, a je zelo dobro izpeljala nastop, punca super poje, menim pa, da pesem za Evrovizijo ni ne vem kako močna. A Ana je svoj posel opravila ena a. Menim, da so bile druge pesmi močnejše. Parvani Violet na primer, vendar je ona s svojo interpretacijo želela malo preveč doseči. Če bi malo zmanjšala, bi verjetno bolje opravila svoj posel. Pa Klara Jazbec, močna pesem za Evrovizijo, zelo dobro. 

Ljudje se vaš še vedno spominjajo po aferi Catch the cash. Kako danes komentirate te obtožbe?

Laži, laži, laži. Takrat je to izbruhnilo v enem izmed rumenih časopisov in to se še vedno vali. Jaz nimam nobene slabe vesti, ker nisem nič naredil.

Niste bili med organizatorji te piramidne igre?

Ne, kje pa. Niti slučajno. Tudi s sodiščem nikoli nisem imel težav, nikoli nismo bili obtoženi, nikoli me niso iskali s policijo … to so sama nakladanja. 

Torej se v Ameriko niste odselili zaradi teh pritiskov?

Ne, to je bil vse zgolj slučaj.  Leta 1988 sem v Ameriki že podpisoval pogodbo, vse skupaj se je prevalilo na 92, ko smo se  takrat zaradi vojne odločili, da se izselimo. 

Ste pa v to igro vložili svoj denar in izgubili denar?

Takrat smo vsi vlagali, ni bilo Slovenca, ki ne bi vložil. Jaz denarja nisem izgubil, jaz sem zaslužil. Zgubil ga je tisti, ki je vlagal sam vase, to je bila težava. Ko se je to končalo, pa so ljudje zgubili velike vsote. Takrat so iskali grešnega kozla in napadli mene. In mene ni bilo. Jaz niti nisem vedel, da se v Sloveniji to piše o meni, to se izvedel šele tri leta po tistem. 

Slovenci te afere tudi po treh desetletjih še niso pozabili.

Seveda, za dobrim konjem se vedno praši. Vedno sem imel težave. Že prej so mi moji glasbeni kolegi metali polena pod noge, razno razna. Kdo? Ne bom omenjal, se pa dogaja. Za svoje mesto tukaj se moram boriti. Najraje bi videli, da bi bil že v penziji. V nos jim gre tudi to, da sem še vedno videti dobro in da to lahko delam. Tak je naš posel vedno bil.

Tokrat vam je na EMI na pomoč priskočil tudi Goran Šarac, glasbeni producent in vdovec kraljice ljudskih src Simone Weiss. 

Z Goranom sva že prej sodelovala, on je moj prijatelj.

Kako ste vi doživljali izgubo Simone, glede na to, da ste dobri prijatelji?

Simona je žalostno preminila. Bolezni žal ne moreš regulirati. Slovenija je zelo bolna, raka je veliko.  Simona bi morala živeti še zelo dolgo. Škoda. Na meni je pustila ogromen pečat. Naredila je največ, kar je lahko in celo presegla meje svojih sposobnosti. 

Kakšni so načrti po Emi?

Vrnil sem se, da se bom imel lepo. Kvaliteta življenja je tukaj veliko boljša in tudi cenejša. Vedno sem bil Slovenec, tukaj sem bil rojen in tukaj želim umreti. Lokacija je prekrasna in vse imamo na dosegu. Če želiš  smučati v Ameriki, moraš plačati let do Aspena, kjer so podobna smučišča kot pri nas. Tukaj pa se lahko odpelješ za eno popoldne na Krvavec ali Golte. Tukaj življenje še vedno ni tako hitro. V BTC-ju ljudje celo dopoldne sedijo in pijejo kavo. 

Kaj pa glasbeni načrti?

Aprila, maja načrtujem krajšo turnejo, konec leta pa bom izdal ploščo. Ne bo v stilu EME, to je bil specifičen stil. Za borbeno pesem sem se odločil, da sem bil drugačen, opazen. To je vse glasbena politika. Mi, ki to delamo že sto let, vemo, kako moramo to narediti. Zame je bila Ema zagotovo odskočna deska. Slovenci sedaj vedo, da sem nazaj, čeprav sem doma že dobre pol leta.