Vita Mavrič in Andrej Stražišar sta Borisa Kobala odpeljala iz zaodrja

Eden najbolj znanih Slovencev v knjigi razkriva svojo življenjsko zgodbo od osamljenosti v otroštvu, ko je z mamo in očetom živel v Trstu, do plagiata, ki mu je zaprl vsa vrata ...

Kobala je v preteklosti zanimala tudi glasba. Učil se je igranja na violino in flavto. "Živeli smo v zamejstvu, kjer imamo še vedno glasbeno matico. Ker je prostor majhen in se vsi poznamo, je profesor violine, ki je poznal mojega očeta, predlagal, da me vpiše na violino. To je verjetno eno najtežjih glasbil in ga moraš vsak dan vaditi. Zame je violina postala muka, me je pa zmeraj zanimala glasba in želel sem igrati instrument. Obžalujem, da ne znam nobenega. Tisti občutek, da znaš nekaj zaigrati, mi je všeč. Potem sem začel igrati flavto, kjer se je zgodba ponovila. Bil sem prelen! Pa strahotno tremo sem imel pred nastopi z instrumentom, tako da sem padel na vseh izpitih v glasbeni šoli. Lahko pa sem brez problema govoril in nastopal v gledališkem smislu," je Kobal razkril v pogovoru s Katjo Bitenc, a ob tem priznal, da je malo treme prisotne tudi pred nastopi na odru. "Vsi jo imamo prve tri sekunde, ko pridemo na oder in kakšno uro pred. Ko pa si na odru, se trema konča. Če te ne spusti, je s teboj nekaj narobe."

Enkrat pa je bilo tudi z njim nekaj "narobe" in morali so odpovedati predstavo. "Enkrat, ko smo igrali v Cankarjevem domu v Cafe Teatru in sem igral vodovodarja. Bila je že kaka 200-ta ponovitev, tako da nisem imel več treme ali težav. Me je pa tisto popoldne strahotno bolel hrbet, tako da sem moral nekaj vzeti, da bi se v predstavi lahko normalno gibal. Vzel sem zelo močno tableto tramal s podaljšanim učinkovanjem. Vzel sem jo ob treh popoldne. Ker ob petih popoldne ni bilo še nič, ker me je še vedno bolel hrbet, sem vzel še eno in ob sedmih, pol osmih, malo pred predstavo, mi je v garderobi postalo rahlo slabo. Od rahlo slabo je nato v petih minutah nastala katastrofa: vrtoglavica in še hujše - zapletal se mi je jezik in nisem mogel govoriti. Takrat smo morali odpovedati predstavo. In verjamem, da so gledalci, ko so me videli, kako me Vita Mavrič in Andrej Stražišar peljeta iz zaodrja, da ne bi padel, mislili, da sem se hudo napil. Tramal sem vzel, ker sem alergičen na vsa ostala protibolečinska sredstva, na nesteroidne antirevmatike. Je pa res, da me takrat ni več bolel hrbet ... (smeh). Tramal so mi prvič dali v bolnici, ko sem bil operiran v rami. Zdravnik me je po nekaj urah vprašal, kako sem in sem z nasmehom odgovoril, da super ... (smeh). Zdravnik se mi je samo smejal, ker sem ležal kot kakšen zadrogiranec."

dezurni@styria-media.si