Sergej Polunin je eden največjih baletnikov sodobnega časa. Ukrajinec, izšolan v Londonu, pišejo, da je tudi Putinov podpornik. O Putinu pravi, da čuti, da je dober človek. MonaCoin: "Dokumentarec, ki se je bil na RTV Slovenija, bi si pa morali pogledat vsi starši, ki so svojim otrokom razbili družine in sanje o družini, kot najpomembnejši vrednoti... "
Zakaj je tako priljubljen?
MonaCoin: "Ker je najboljši in ker je klasičnemu baletu pokazal sredinca ... Največja zvezda londonskega kraljevega baleta, njegove predstave razprodane dve leti v naprej, sam pa si ni mogel finančno privoščit nič ... Dvakrat je začel iz nič .. Vse kar je, je dosegel izključno zaradi svojega talenta in trdega dela ... nič mu ni bilo podarjeno ..."
Paradoks – Sacré
Japonska plesalka Yuka Oishi je za Sergeja Polunina in njegova soplesalca koreografsko prenovila Sacre na revolucionarno partituro Igorja Stravinskega. Posvetila ga je Vaclavu Nižinskemu, legendarnemu plesalcu Ruskih baletov, ki se mu Polunin poklanja z velikim plesnim solom v zasledovanju tesnobne in čutne prvinskosti primarnega moškega izraza. Uvodna koreografija Paradoks razgrinja dinamiko odnosa med Nižinskim in Sergejem Pavlovičem Djagilevim, vizionarskim impresarijem znamenitih Ruskih baletov. Epilog povzema usodne niti biografske pripovedi.
Sergej Polunin
O Sloveniji pove, da si jo je ogledal med vožnjo z letališča. Da jo vidi kot razmerje čudovite narave in velikih zgradb, kot strukturo in kaos.
O svojem delu pove, da je biti baletnik njegovo poslanstvo. S svojimi predstavami želi približati balet ljudem, ter tako spreminjati svet. Da razsvetljuje ljudi. Da na predstavah ljudje čutijo in se tako nevede spreminjajo.
O delu z mladimi plesalci pove, da rad dela z njimi. Sporočiti jim želi, naj poslušajo sebe, ker jim je jasno, kaj želijo početi v življenju, in naj ne zapravljajo časa po nepotrebnem.
O uporabi intuicije pravi, da jo uporablja pri svojem delu in v svojem življenju.
Yuka Oishi, koreografinja predstave, je pri ustvarjanju abstraktnega Paradoksa, ki razgrinja odnos med Vaclavom Nižinskim in Sergejem Pavlovičem Djagilevom, črpala iz dnevnika Nižinskega, pri čemer je zasledovala dogajanje v "njegovem umu, iskala njegove vizualizacije ter občutenja plesalca v času pisanja dnevnika". Osrednji del predstave, Sacre, ki je pravzaprav veliki Poluninov solo, je po drugi strani "bolj osredotočen na govor duše med plesanjem in povezavo Nižinskega z različnimi ravnmi energije ter zavestjo". Z Epilogom, s katerim je Yuka Oishi želela izraziti hvaležnost Nižinskemu in zaokrožiti »abstraktni del in solo, pa je moralo nujno priti do žrtvovanja plesalca ter ločitve duše ter telesa«.
Spregovoril je tudi o plesu kot poslanstvu: "V določenem obdobju svojega življenja plesa nisem sprejemal, želel sem se ga znebiti. Sčasoma pa sem uvidel in sprejel, da je ples eno od mojih velikih poslanstev. V tem smislu gre predvsem za željo po spreminjanju plesa kot institucije (dance industry), znotraj tega pa tudi za več manjših izzivov. Ples namreč, naj se sliši še tako nenavadno, razsvetljuje ljudi in s tem ustvarja boljši svet. Poleg vsega tega si želim izboljšati tudi položaj samih plesalcev v smislu zagotavljanja boljšega okolja zanje."
Zrnka Mišković Petrović, producentka Sergeja Polunina in njegove ekipe, je o sodelovanju s Poluninom dodala: "V Beogradu smo ustanovili organizacijo 'Sergei Polunin Foundation', ki naj bi začela delovati tudi v Združenem kraljestvu in Rusiji, morda tudi v ZDA. Naš poglavitni namen je ustvarjanje lastnih produkcij skupaj z iskanjem sredstev za naše projekte. / …/ Med našimi naslednjimi podvigi je priprava obsežne predstave o prvem kitajskem cesarju. Poleg produkcij podpiramo tudi mlade talente, saj smo pred kratkim uspeli pridobiti sredstva, s katerimi bomo mlademu nadarjenemu plesalcu omogočili šolanje na dunajski baletni akademiji."
