Za pisanje sta potrebna predvsem motivacija in pogum. Od kod ste ju črpali vi?
Pri meni se ni začelo z neko idejo, da bi nekaj napisala. To ni bil načrtni proces. Literatura me je že od nekdaj privlačila, tudi doma smo zelo literarno usmerjeni. Starejši brat je profesor na Filozofski fakulteti, drugi brat je pisatelj, ampak jaz nisem imela namena slediti njunim stopinjam. Zgodbe sem si izmislila, ko sem jih pripovedovala sinu pred spanjem. Izmislila sem si dva junaka, Teto Ančko in Jurčka, ki vsak večer nekaj zakuhata/ušpičita.
Koliko časa ste zgodbe ustvarjali?
Potem ko sem jih nehala sinu pripovedovati, sem malce pozabila nanje. Čeprav se mi je zdelo, da bi bilo prav, da bi Ančka in Jurček živela vsaj na papirju. Tudi moji družini sta se kot junaka zelo priljubila in pred enim letom sem se odločila, da jih zapišem. Moram pa priznati, da se nisem čisto vseh spomnila in so nastale tudi nove dogodivščine.
Je v teh zgodbah kaj avtobiografskega?
Ne, ne. Zagotovo imata neke lastnosti, ki sem jih podzavestno črpala iz okolja in ljudi iz mojega življenja, ampak ne.
Naslov knjige nakazuje na vaš hobi, ljubezen do kuhanja?
Ja, ampak to ne pomeni, da sem jaz teta Ančka. Je pa res, da sta ljubezen do literature in ljubezen do kuhanja dve moji največji strasti, dva hobija, v katerih res uživam.
Besedilo se deloma dotakne otroške problematike selitve in osamljenosti. Ali je to povezano z vašo selitvijo s Pop TV-ja?
Ne, ne (smeh). Spremembe v mojem življenju niso vplivale na samo zgodbo. Jurček je namreč nastal že pred leti, takrat sem ga tudi izoblikovala kot osamljen in sramežljiv lik.
Mladinska literatura ima izrazito poudarjeno vzgojno-izobraževalno funkcijo. Ali je bil to eden izmed vaših motivov pisanja?
Ta knjiga ni nastala z namenom vzgajati ali nekaj sporočati. Ančka in Jurček sta samo želela ven, oživeti. Skoraj nadlegovala sta me.
Veliko je prekrasnih knjig, ki niso imele te sreče, da bi jih nekdo pograbil in potisnil v ospredje.
V mladinski književnosti je precej kiča, tudi na področju ilustracij. Ali vas je bilo strah, da bi ustvarili kič?
Gotovo je kar nekaj kiča. Imela sem pomisleke, če je sem knjigo dobro napisala, če je primerno, v smislu kvalitete. Pisanje tete Ančke se ni porodilo iz želje nekaj napisati oziroma izdati, ampak samo zapisati zgodbe, ki so nastale že pred časom. Seveda sem gradivo dala v pregled bratoma in dobila sem njun blagoslov za izdajo.
Pri oblikovanju ste sodelovali s Santiagom Martínom.
Ko sem se dogovarjala z založbo Morfem, so mi pojasnili, da so za ilustratorje zelo dolge čakalne dobe, tudi do enega leta, meni pa se je že malce mudilo. Potem pa mi je prijatelj predstavil Santiaga Martína. Santiago je po rodu Španec, v Sloveniji živi že deset let, sicer pa riše stripe in tudi ilustracije. Ko mi je pokazal prve ilustracije, sem bila malce začudena, ker sem imela drugačno predstavo.
Je bilo bolje?
Predvsem drugače. Jaz sem si ju predstavljala bolj pravljično kot on. Čeprav ju je narisal drugače, kot sem si jaz predstavljala, mi je bilo všeč, ker sta bila natančno taka, kot morata biti. Popolnoma je ujel njun značaj. Ker knjiga res ni pravljična, ampak gre za zelo življenjske zgodbe. To ni pretirano ambiciozna knjiga, da bi si morali izmisliti fantastične ilustracije oziroma nekaj, kar še ni bilo objavljenega. Mislim, da tudi otroci raje berejo in gledajo like, s katerimi se lahko poistovetijo, da lahko uživajo ob branju.
Imate kaj strahu pred oznako "multipraktik", ki bi se lahko pojavil ob vašem imenu?
Mogoče sem malce pomislila, ampak iskreno se s tem nisem pretirano ukvarjala. Vedno se bo našel nekdo, ki bo rekel: Kaj se pa ta gre? Glede na to, da sem bila dolgo časa zaposlena na televiziji, kjer si vedno na udaru javnosti, se navadiš, da se vedno najde nekdo, ki mu tvoje delo ne bo všeč.
Ste pripravljeni na kritiko pisateljev?
Jaz sem na kritike že navajena in se jih ne bojim. Neke neutemeljene kritike mi niso pomembne. Poleg tega pa sta ju v branje dobila dva, po mojem mnenju, strokovnjaka, na katerih mnenje dam veliko. Pa ne zato, ker sta moja brata. Vem, da so to zgodbe, ki sem jih pisala iskreno.
Kdo v današnjih časih bolj potrebuje pravljice, otroci ali odrasli?
Vsi. Meni je mladinska je literatura zelo pri srcu in zdi se mi, da v tem času pritiska, hitrega življenjskega stila in gonje za denarjem vsi potrebujemo malce fantazije.
Katero pravljico ali mladinsko knjigo ste imeli najraje v mladosti?
Meni je pri srcu več knjig in nimam najljubše. Ena izmed ljubših pa je knjiga Luisa Sepulvede: Zgodba o mačku, ki je naučil galebko leteti. To je pravljica, pri kateri imam občutek, da jo je pisatelj pisal za odraslega človeka.
Kako kot novopečena pisateljica gledate na stanje slovenske knjige in kaj vam je pomembneje, da bodo knjigo brali ali kupovali?
Jaz upam, da jo bodo brali, in upam, da bodo otroci uživali v njej. Branje je tisto, ki mi je pomembno, ker ti da neko širino in človeškost. Knjige izoblikujejo človeško dušo. Zelo počasi vstopam v slovenski pisateljski svet, ga pa poznam in se mi zdi, da pisatelji ne živijo najbolje. Honorarji za knjižna dela so nesramno majhni.
Ali ob prebujanju pisateljskega navdiha čutite željo, da bi vendarle napisali nekaj resnega?
Moram priznati, da se uspešno zaviram pri tem. Imam kar nekaj zgodb, ki se nekje pletejo, ampak počasi. Ker menim, da stvari, ki so ustvarjene na silo, niso iskrene. Trenutno sem še pri teti Ančki in Jurčku, tako da bo zagotovo sledilo nadaljevanje.
Ali pogrešate televizijsko delo?
Moram priznati, da ne.Ta svet literature mi je veliko bližje. To sem bolj jaz in zdi se mi zdi, da sem se vrnila nazaj k sebi.
Torej govorice, da ste klicali Lea Oblaka, in o morebitnem prehodu na Info TV ne držijo?
Ne, to ni res. Sva se pogovarjala, ampak to je bil informativni pogovor, ker pač moraš pogledati vse možnosti in ni treba vsega takoj zavrniti. Vendar si ne želim vrniti v ta poklic. Že zadnjih nekaj let nisem uživala v tem delu, sicer pa sem imela vedno težave s pisanjem novinarskih prispevkov, ker sem bila preveč poetična.
