"9. marca je bilo točno devet let, odkar mi je umrla hčerka. Rodila se je zdrava, po treh mesecih pa smo dobili potrjeno diagnozo, da ima spinalno mišično atrofijo, kar pomeni, da se mišice ne razvijajo, saj je gen poškodovan. Gre torej za dedno bolezen. Jaz in Jaka sva oba prenašalca tega gena. Prenašalca morata biti oba starša, da je potem 25 odstotna verjetnost, da se otrok rodi s to gensko napako. Midva prej tega nisva vedela. Se je pa to sedaj tako razvilo in danes bi lahko naredila določene teste. Imela je najhujšo obliko, se pravi 1, in taki otroci živijo od pol do enega leta. Najhujše so raspiratorne težave, saj na koncu ni mogla ne dihati, ne požirati sline. Oslabijo pa tudi ostale mišice, kar onemogoča gibanje. Takrat za to še ni bilo nobenega zdravila, lansko leto pa je prišla nova terapija, ki jo novorojenčki že uporabljajo in nekateri celo hodijo. Lucija je bila stara devet mesece in pol, ko nas je zapustila. To sem sprejela do te mere, da sem danes hvaležna zato, da sem jo imela. Za nič na svetu ne bi zamenjala, da je sploh ne bi bilo. Dala mi je devet mesecev. Mogla je oditi. Ostaja spomin na enkratnih devet mesecev," nam je svojo zgodbo pogumno zaupala tekmovalka nove sezone šova MasterChef Mojca Blažko.
Ko je umirala, so mi vsi govorili, da jo moram pustiti, da odide, a tega nisem zmogla. Ona pa, kot bi čakala, da se v sebi s tem pomirim, in takrat je odšla. Spomnim se, da sem partnerju takrat rekla, da sem pripravljena in dvajset minut po tistem je zaspala. Vem, da še zmeraj pazi name.
"Danes je 9. marec in lepa prispodoba, kako se ene stvari končajo in druge začnejo. Po toliko letih sem si rekla, da si moram počasi začeti odpirati vrata in se zato tudi odločila, da grem v MasterChef in kuham, ker to rada delam. V življenju se moramo spominjati lepih stvari in biti hvaležni za tisto, kar nam je dano. Slabe pa so največja šola za življenje. A vse to sprejemam šele po vseh teh letih in poskušam biti malo bolj močna in pogumna," pripoveduje Mojca in priznava, da je bilo najhujše takrat, ko so zvedeli za diagnozo: "Ko ti zdravniki rečejo, da bo tvoj otrok živel samo še nekaj mesecev in da bo prenehal dihati, takrat ti nič ni jasno. Je pa zelo pomagalo, da sem imela super partnerja, ki mi je res stal ob strani in zelo lepo skrbel za obe. Ko sem jokala, je bil moja psihična opora in mi govoril, da je Lucija sedaj tukaj z nama in da se moramo imeti lepo. Bile so dihalne stiske, kisik, sonde, s katerimi smo jo hranili, aspirator, vsakih pet sekund gledaš, če diha … Na koncu pa je bila že tako žalostna in čeprav sem upala in jo želela imeti ob sebi, se nisva odločila za to, da bi ji umetno podaljševala življenje. Kar je narava dala, bo vzela in tudi za naju si ne bi želela, da sva na aparatih."
Prišla je za ta čas in nam vsem, tudi babicam in dedkom, polepšala življenje. Tega nam nihče ne more vzeti.
S partnerjem danes sicer nista več skupaj, a sta še vedno povezana kot družina. "Oddaljila sva se, a sva še vedno najboljša prijatelja in se vidiva vsak teden, tudi večkrat. Spoštujeva eden drugega, nisva se skregala, le kot partnerja nisva več mogla nadaljevati. Ljudje naju sprašujejo, če sva par, vendar nisva. Danes sva kot brat in sestra, ostala sva družina in to je ena zelo lepa stvar iz te zgodbe, ki nama je ostala. Tudi v spomin na Lucijo, pa ne da bi midva tako želela, ampak tako je. Ko je Lucija umrla, je bilo zelo hudo in čeprav prej v to nisem verjela, sem šla celo h gospe, ki se pogovarja z dušami. Rekla mi je, da je Lucija sedaj super, da je stara duša in da ne bo prišla več nazaj. Da smo vsi trije z Jakom enkrat že bili združeni in da sva bila za ta kratek čas, ko je prišla, midva zadolžena zanjo. Res je bila eno tako sonce. Tako bolna, pa tako vesela, vedno se je smejala. Nič ni jokala in bila je zelo pridna. Prav poseben otrok. Jaz pravim, da posebni otroci pridejo k posebnim staršem. Ni vsak pripravljen na tako preizkušnjo," še dodaja Mojca.
