Pismo objavljamo v celoti:
Da ti ne pozabim povedat
A veš, dragi Gašper, da sem zdajle iskala fotografije, na kateri bi se videla tista tvoja črna pikica na konici nosu, tisto, saj veš, materino znamenje. Pa kako bi se smejal, ko bi to povedala, da so že v 17. stoletju imeli celo vrsto razlag, kaj naj bi ta znamenja pomenila; od uspeha v tveganih poslih do nevarnosti ujetništva; odvisno pač od tega, kje je mama otroku pustila ta »cahn«, ali na zatilju, ali na lopatici, ali,.. no tja mimo kolena do gležnja… Ampak, ne boš verjel, tistega na nosu, ki ga »nosiš« ti, nihče ne omenja. Skratka, ne obstaja. Kot da si nekaj posebnega. Kar si vedno bil.
Vedno sva se ob srečanju dotaknila še najinih znamenj. Jaz sem te krcnila po nosu, ti mene pobožal po bradici. In, ko sem si ga jaz odstranila, si se šalil, kakor da sem te izdala. Samó, tudi tvoje temne »packice« na konici nosu na fotografijah ni videti. No, evo, zdaj brskam po spletu,… Kje je? Nikjer je ne najdem, ali si s profila, ali je fotka meglena ali je fotošopirana, ali si ful namaskiran, ali pa imaš živalsko glavo poveznjeno … Na glavo.
A ne, s čim se ukvarjamo, mislim, v tem kratkem v življenju, z rečmi, ki jih pravzaprav ni. Pike. Ni.
In prav tja si rinil, v to, kaj vse še lahko smo, kaj nas določa, kaj nas spregleda in obide, zakaj smo taki in ne drugačni. Kaj nas je tako zaznamovalo in kako to predelati. Umno in duhovito si obračal besede, jih prekuceval, jih potapljal in izvabljal, jih podružil v nevsakdanje bivanje. In zato sem brskala naprej, kot bi to počel ti, dokler ne bi dognal, kaj nam beseda, slika, pojem, pogled, gib sporočajo.
No,..ej,..pazi, … pa sem le našla eno fotko, kjer se vidi pika na tvojem nosu. In me kar veseli, da si odšel z njo, s tem zaznamkom od rojstva. Takrat smo itak že napolnili prve strani našega dnevnika, prve zapise, ki so nas potem plašili in istočasno spodbujali. Zmogel si to razumeti, veliko predelati in znal si tudi nas sprejeti. Srčno, velikodušno, s simpatično ostrino.
Ej, ljubi moj, kako zelo si znal skrbeti za druge. In kako težko si se srečeval sam s seboj. Vedno si malo negotovo snel klobuk pred novim samim seboj. Snel si ga pa. Verjetno sta prav tvoja ranljivost in občutljivost za vse okrog tebe, poleg znanja in izjemnega talenta, uresničili Gašperja- ustvarjalca, Gašperja- izjemnega igralca.
Ogromno sva se pogovarjala o aplavzih, ki da pocrkljajo le za trenutek. Zato si delal, delal in delal, igral, študiral vloge, bral in pisal. Da si množil trenutke vznesenosti.
Znal si imeti rad. Braniti in spoštovati. No, ni se izšlo. Sploh se ni izšlo. Besedo so ti vzeli, ničesar več ne moreš povedati. In to peklensko boli. Mene, njo, njega, njih, nas. Občudovali smo tvoje besedne prekucnjake, rime, ki so spontano lezle v zgodbo zaradi tvojega pozornega opazovanja življenja, ki pa se je le redkim zrimalo. In le v igri in besedi si našel tisti polni stik, kjer se je vse ujemalo. Ker si bil precizen. Precizen garač.
Hvala ljubi za vse izjemne predstave, pogovore in objeme, klice,…
Sem te pred dnevi tudi jaz poklicala, samo da sem slišala tvoj glas na »tajnici«.. In fajn te je bilo slišat….
In zdaj si bom nadela klobuk, da ga bom lahko snela pred teboj.
Miša Molk
