20. junija 2021 je na Češkem v bližini naselja Jickovice strmoglavilo letalo, v katerem je umrl češki pilot, priznani slovenski fotograf Miro Majcen pa se je ob tem huje telesno poškodoval. Osem mesecev po nesreči Miro optimistično zre v prihodnost in se vsak dan veseli že majhnih rehabilitacijskih napredkov.
"Še vedno imam terapije trikrat do štirikrat na teden, vse potrebuje svoj čas. Neznosno ni, se pa spopadam z bolečinami, ki pridejo in minejo. Rehabilitacija je kot nekakšna krivulja. Malo gre gor, malo dol, pa spet gor in to moraš tako vzeti, pozitivno, da ne zgubljaš energije z negativnimi mislimi. Še vedno imam težave z medenico, v rokah imam še nekaj žic, težko se prepognem naprej, a zelo mi pomaga, da sem se vrnil v svoje stanovanje, kjer ob vsakodnevnih opravkih točno vidim, kaj mi še dela preglavice in lahko to tudi povem svojim terapevtom, da mi nato pomagajo. To je res ekipa, ki skrbi zate in te spodbuja, tako da mi res ni težko zjutraj vstati in iti na Sočo," pove Miro.
Miro na rokah, kjer je imel kožo najbolj opečeno, a so mu jo uspešno presadili s hrbta, še vedno nosi posebne preveze. Po odhodu iz bolnišnice je nekaj časa živel pri starših, ki sta mu veliko pomagala, a se je že vrnil v svoje stanovanje, kjer ob pomoči družine, prijateljev in sosedov lahko opravlja vsakodnevne opravke. Te dni se je tudi prvič po nesreči usedel v avto, a pravi, da gre za enkrat bolj za poskuse, saj daljših voženj še ni zmožen.
"Po nesreči so mi zelo pomagala vsa sporočila znancev in prijateljev, njihove molitve in dobre želje, zato jih na družbenih omrežjih z veseljem obveščam o svojem napredku. A vedno manj, saj si ne želim, da bi bila ta nesreča rdeča nit mojega življenja. Počasi bo treba iti naprej. Spomladi bom šel na ogled kraja nesreče, prižgati svečko za pilota, se pomeniti sam s sabo in z njim, potem pa si želim dati to za sabo," še dodaja.
Miro pa ima dve strasti, fotografijo in letenje. Za opravljanje prvega še ni dovolj pri močeh, saj ni zmožen dolgo stati na nogah ali hoditi, tudi opreme, ki mu je zgorela v nesreči, še nima. Letel pa je že, a le kot sopotnik. Pravi, da strahu ni bilo, seveda pa je, tako kot po vsaki nesreči, v mislih dodatna previdnost: "Komaj sem čakal, saj se s kolegi nismo videli osem mesecev. Leteli smo vzhodno od Salzburga, po letu pa je sledila še skupna večerja, na kateri smo se pomenili o preteklih dogodkih."
