Od kod ime nove nadaljevanke na TV Slovenija Moji, tvoji, najini? Gre za nekakšno limonado?
Ni ne limonada ne humoristična serija. Gre za mladinsko-družinsko nadaljevanko s komičnimi elementi. Zakaj tak naslov? Odločitev scenaristov pač. Baje obstajata dva filma v angleščini s tovrstnim naslovom (Yours, Mine and Ours). Barbara Cerar mi je povedala, da je tudi zgodba tam podobna − dva človeka srednjih let se s kupom otrok od prej podata v zakon.
Ste iz igralske družine. Ste zaradi tega pod večjim pritiskom ali vam je zato v tem poklicu lažje?
Oče (Boris Cavazza, op. p.) mi je, že ko sem šel delat sprejemne izpite za AGRFT, to odsvetoval. Na začetku kariere in študija sem imel več težav s tem, da se pišem Cavazza, saj so me vsi stalno zbadali s tem, da itak prihajam iz igralske družine in da so mi vse priskrbeli. A nisem imel edini teh težav − to se je dogajalo tudi Poloni Juh, Jerneju Šugmanu, vsem Valičem ... V Sloveniji je kar veliko igralskih družin.
Ste se morali zato morda celo bolj truditi, dokazovati kot ostali?
Igralec se mora ves čas dokazovati. Dober si pač toliko, kolikor je dobra zadnja vloga, ki jo igraš. In tu nisem nobena izjema. Igralci smo tudi največji kritiki samih sebe, ker vemo, česa smo zmožni. Vseeno pa sem ubral drugačno pot kot moj oče ...
Je pa tudi vam uspelo ustvariti vašo blagovno znamko in se umakniti iz očetove sence ...
Z očetom so naju vedno primerjali in vedno naju bodo. Tudi jaz sem pri svojih letih že nenormalno siv in spet poslušam, kako sva si podobna (smeh). Pa tudi glas imava podoben. Odločilne so predvsem posameznikove odločitve, ki lahko vplivajo na prepoznavnost oziroma neprepoznavnost. Če bi na tej nekonvencionalni poti laboratorijskega raziskovanja v eni točki, ko mi je bilo najtežje, popustil, bi se stvari lahko končale povsem drugače. Tudi oče mi je enkrat vmes že rekel: "Pa dajte ga nehat' srat'," a sem mu odgovoril, da je to moja pot in da naj jo spoštuje, kot jaz spoštujem njegovo.
Torej bližnjic za vas ni bilo?
Saj jih za nikogar ni. Če ne stopiš na vsako stopnico posebej, nisi prehodil te poti. Če preskakuješ stopnice, lahko hitro padeš nazaj dol.
Prej ste omenili sive lase, mimo teh ne moremo. Postali so blagovna znamka, ženske pravijo, da izražajo šarm. Ste neki slovenski George Clooney, ne?
Ha, ha. V tej seriji je moj lik star 45 let, kar je osem let več od mene. In tu je denimo prednost, saj lase lahko še vedno pobarvaš, je pa zelo težko dobiti naraven odtenek sive, če greš barvat lase nekomu, ki ni naravno siv. Glede Georgea Cloneyja pa … (smeh) je velik igralec in režiser, živi v državi, kjer to zelo spoštujejo, tako da ...
Tudi vaš oče velja za šarmerja. Sta se kdaj zagrela za isto žensko?
Ne (smeh).
Kako pa se razumete z njegovimi dekleti? Imajo do vas mačehovski ali prijateljski odnos?
Z vsemi partnericami svojega očeta sem se razumel dobro. Prva njegova partnerica, ki ni bila moja mama, je prišla, ko sem bil že na svojem. Zato se nikoli nisem počutil ogroženega in do mene niti ni mogla imeti mačehovskega odnosa, saj sem že pri osemnajstih letih živel sam, ko sem se z Bežigrada preselil v staro Ljubljano. Očetu pa sem vedno želel, da najde mir, srečo, ljubezen in tudi vedno bi se postavil na njegovo stran ... In se tudi vedno bom.
Tudi v Sloveniji je trend, da je vedno več igralk in igralcev iz vrst misic, pevk. Tu je tudi zabavnejši, šov teater z lahkotnejšo vsebino. Kako gledate na to?
S tem ni nič narobe. To je pač šovbiznis in so prehodi z enega odra, denimo glasbenega, na drugega, recimo igralskega, normalni. Nekateri se tega bojijo, ker se počutijo ogrožene. In ti imajo najbrž tudi razlog, da jih je strah. Mene tega ni strah, celo vesel sem, da se to dogaja, saj prinaša neko svežino, biodiverziteto (smeh). Tu ni pravila, da misica ne more biti dobra pevka ali igralka. Zaplankano je misliti, da je lahko igralec le tisti, ki je končal akademijo.
Naj svoje vprašanje malce preoblikujem − imamo v Sloveniji kakšne misice ali pevke, ki skušajo biti igralke in so dejansko dobre?
No, to je pa drugo vprašanje (smeh)! Neko žilico za to nekatere definitivno imajo, vendar je to stvar, ki jo je treba gojiti in razvijati. To ne gre z danes na jutri, odigrati eno predstavo in si nadeti naziv "igralka". Enkrat smo za neko predstavo snubili Magnifica in je rekel ne, rekoč, da ve, kako je to težko. On ima kot glasbenik denimo nekaj večjih koncertov na leto in nekaj manjših, mi, igralci, pa smo na odru vsak večer.
(Sebastianu zazvoni telefon in se javi: "Oči, te lahko pokličem nazaj čez kakšno uro?")
Kako gledate na resničnostne šove? Bi šli v Big Brother slavnih?
Ni denarja na tem svetu, ki bi me prepričal, da bi šel tja. Da bi me nekam zaprli za tri mesece, mi postavljali pravila igre in me obravnavali kot opico v kletki? Ne, hvala − mi svoboda preveč pomeni. Na srečo me tudi niso vabili. Mi je pa Rifle (Janez Hočevar, op. p.) na snemanju povedal, da so vabili njega (smeh).
Ja, Tof jim je baje poslal seznam ljudi, ki so bili pogoj, da sprejme vabilo v Big Brother in med njimi je bil tudi Rifle.
No, evo − nič ne bo − to je konec te zgodbe.
Bližajo se županske volitve. Ste politično opredeljeni?
Ne, čeprav dostikrat poslušam očitke, zakaj ne izkoristim vpliva, dosega, ki ga imam. Politika me nikoli ni zanimala. Je pa veliko moje generacije s Poljanske gimnazije postalo politikov, ministrov, urednikov časopisov in podobno. Veliko − predvsem lingvistov − jih je tudi v Bruslju.
Kako gledate na igralske kolege, denimo na Romana Končarja, ki so se politično opredelili in angažirali?
Vem tudi, da Marjan Šarec kandidira za župana v Kamniku in da ima Matjaž Javšnik neko neodvisno listo. Občudujem jih, vendar mene to zaenkrat ne zanima.
Ali na igralskem odru občutite, ko se zamenja vlada in se zmanjša proračun za kulturo? Po očitkih sodeč je imela najmanj posluha za kulturo Janševa vlada. Ste vi to osebno občutili?
Že nekaj časa delujem kot freelancer (svobodnjak), in kar opažam te dni, je predvsem nelikvidnost podjetij. Plačujejo z zamiki ali pa sploh ne plačujejo. Dolžni so mi ogromno denarja ...
O kakšnih številkah govoriva?
O petmestnih številkah.
Neplačniki so torej tudi v igralskem poslu?
So. Definitivno so, kar je grozno. To se mi je zdaj zgodilo po dolgem času, prej se mi to ni dogajalo. Znotraj finančne krize se recesija pozna in roki plačil so daljši. A načeloma kriza ni vplivala na igralski posel, saj ljudje še posebej v takšnih časih potrebujejo in iščejo zabavo. Imam nekaj premožnih prijateljev v tujini, ki so prej vlagali v papirje, danes pa raje kupujejo slike, producirajo filme in podpirajo gledališča ali glasbenike, saj je to nekaj oprijemljivega in vrednost, denimo slik, lahko le še raste, papirji in delnice pa so fikcija.
Kakšna je prihodnost slovenskega filma oziroma bolje − kakšna je njegova sedanjost?
Sedanjost je bolj jalova, čeprav pobiramo nagrade po vsem svetu. Zdi se mi, da so sredstva zmanjšali za skoraj dvakrat in ta sredstva razporedili na bistveno več projektov. V filmu je v Sloveniji zelo slaba situacija in nekaj bi bilo definitivno treba narediti. Sicer smo vsi pametni in veliko o tem govorimo, a nihče pravzaprav nič ne naredi. Nekako bi morali pritegniti tudi zasebne vlagatelje.
Kaj je pravzaprav največja težava slovenskega filma?
Slovenski film je uspešen že, če ni v rdečih številkah, in to ni nič. Kdo bo vlagal v projekt, ki lahko garantira le to, da ne bo v rdečih številkah? Nihče, ker je to absolutno premalo. Zagotoviti jim moraš dobiček. Največja težava je najbrž majhnost našega trga. Rešitev so koprodukcije, slovenski filmi, ki vključujejo tuje svetovne jezike ... Lahko bi v naš film pripeljali tudi kakšno svetovno igralsko ime, vendar če imaš proračun le 300 tisoč evrov − koga boš pripeljal? Ti ljudje imajo že samo honorarje v milijonskih vsotah. Zadnjič smo imeli tako imenovani "pitch" na filmskem skladu s filmom, ki bi k sodelovanju rad privabil nekaj velikih imen francoske kinematografije, a se bojim, da bo protiargument komisije, ki o tem odloča, da kje pa je potem slovenski jezik ...
Kaj pa ponovna združitev trga nekdanje Jugoslavije?
To se že počne in je ena od rešitev. Jaz na tem področju že delujem ... Veliko sem v Beogradu, Zagrebu in Sarajevu. Čeprav je naša stara država razpadla, smo še vedno bratski narodi, če izvzamemo vojne na tem območju, ki so bile bolj stvar politike.
Ta trg skušajo še vedno neuspešno združiti tudi glasbeniki. Uvoz sicer gre, izvoz pa ne. Je tu kriv jezik?
Ja, mi znamo vse njihove jezike, oni pa ne našega (smeh) ... Slovencev ne razumejo, tako kot mlajša generacija Slovencev ne razume Hrvatov, Srbov, Bosancev. Tisti, ki smo še rasli v socializmu, smo imeli srečo, da smo se naučili še neki tuj jezik.
Podpirate kongres glasbenikov in visoke kvote domače glasbe?
Absolutno podpiram. In se strinjam s tem, da se izgublja slovenska identiteta, če domača glasba izginja z radijskih valov.
Mar to pomeni, da se lahko zdaj združite tudi vi igralci in zahtevate, da se vrti 50 odstotkov slovenskih filmov?
Mislim, da je neki podoben zakon že bil sprejet v smislu povečanja domače produkcije. Vendar te kvote očitno niso izpolnjene ... Tu se mora angažirati mladina − treba je čim več snemati, potrebujemo svežo energijo, saj se že jaz počutim starega.
So mladi perspektivni igralci?
So. Denimo Iva Kranjc gre kmalu v Berlin, kjer se bo resneje posvetila filmski karieri, Alenka Kraigher živi in igra v New Yorku, veliko je talenta med mladimi. Pa tudi mladi, s katerimi igram zdaj v tej novi nanizanki, čeprav niso akademsko izobraženi, so res talentirani.
Katere znane igralce štejete med svoje iskrene prijatelje?
Imam jih kar nekaj. Poleg mojega očeta je to še nekaj njegovih kolegov. Igralci glede na projekte ustvarjamo nekakšna sekundarna družbena jedra. Ko snemamo ali se pripravljamo na predstave, postanemo družina. Najbližje so mi Matej Recer, Matjaž Tribušon, Jurij Zrnec, Lado Bizovičar, Jonas Žnidaršič, Gašper Tič, Gregor Gruden, Uroš Maček, Dario Varga in še mnogi drugi. Od igralk pa Janja Majzelj, Neda Bric, Judita Zidar, Barbka Cerar. Tudi zunaj slovenskih meja bi jih lahko našteval − tega je veliko, smo ena velika družina.
Kaj se je zgodilo s paparacem, ki vas je obtožil, da ste ga fizično napadli?
Jaz tega fanta − Janija Božiča − seveda poznam. Zaradi fotografiranja nikoli ne težim, če sem na intervjuju ali na kakšnem javnem, družabnem dogodku. Če pa nekdo za mano skače po mestu in se skriva ter se gre Jamesa Bonda ... Skratka, zato sem pristopil do njega in ga vprašal, če potrebuje fotografijo in če lahko zbriše fotke. Tega ni hotel narediti in me je odrinil. Kljub temu sem bil prijazen še naprej, nato me je odrinil drugič in mu nisem pustil, da odide, preden zbriše fotografije. Temu je sledilo to, da je napisal, da sem ga pretepel. To so senzacionalistične pizdarije, primitivizem najhujše oblike.
Ste pa v tem tabloidu potem dobili popravek, ne?
Seveda sem. Poglejte, imam dva sinova v šoli, ki bosta zaradi takih stvari najprej slišala, da je njun oče agresivnež. Ljudje preberejo samo naslovnico ali samo naslov. Jaz sem jih dvakrat tožil in dvakrat tožbo dobil. Izmišljotine so namreč pisali tudi o grobu mojega pokojnega brata. Na to me je opozoril oče, ki me je poklical po telefonu, nato se mi je res utrgalo in sem takoj poklical odvetnika. To, kar delajo nekateri rumeni mediji, je res grdo. Vampirizem brez primere … Katastrofa!
Berete rumeni tisk?
Ne. Žal pa moram revijo kupiti, da jo nesem odvetniku, to je vse.
In govorice o ločitvi s Tino Cavazza?
To je pa res, s Tino sva se res ločila. Sicer pa nerad govorim o svojem zasebnem življenju, tudi na ta intervju sem pristal, ker imam v pogodbi z RTV aneks, da moram sodelovati z mediji. Nisem pa tip človeka, ki bi sam klical medije in jim govoril, da imam top novico o sebi.
Takšnih je v Sloveniji veliko ... Kje je po vašem mnenju meja med zasebnim in javnim?
Če nisi na prireditvi, kjer nastopaš, ali na premieri filma, v katerem si nastopal, in podobno, si zasebno. Če grem s sinovoma v mesto na sladoled ali v knjigarno, je to zame zasebnost. Če pride fotograf, naj vsaj vpraša, če lahko fotografira, in mu bom povedal − da naj raje kakšno lepo dekle (smeh).
