Severina se pripravlja na koncert

Kdaj ste začeli nastopati?
Prvi večji nastop, ki se ga spomnim, je bil pred štiri tisoč pionirji, ko sem imela komaj osem let. Glavni pevec zbora je zbolel in nato je profesorica izbrala mene, kar je povzročilo nekaj dvomljivih pogledov, ker sem bila dekle in so najbrž mislili, da se bom ustrašila.

In kdaj ste se prelevili v Severino, kot jo poznamo danes?
Če se šteje od takrat, ko sem posnela svoj prvi album, je bilo to v srednji šoli, ko sem bila stara okoli šestnajst let. Zmagala sem na nekem manjšem festivalu in dobila v roke svojo prvo ploščo.

Kaj bi počeli v življenju, če ne bi bili pevka?
Nič drugega ne počnem oziroma nič tako dobro. Najbrž bi bila lahko tudi čistilka ali delala za točilnim pultom. Bila bi super tajnica! Lahko bi šla tudi v politiko, ampak nisem dovolj nora.

Po kakšnem kriteriju pa izbirate scenarije za filme?
Težko bi govorila o filmu, ker imam s tem resnično premalo izkušenj. Lažje govorim o gledališču, kjer je tudi več ponudb. Začela sem že zelo mlada, pri desetih letih, v splitskem amaterskem gledališču. Tega je vodil znani hrvaški igralec, ki je hotel, da me moji starši vpišejo na akademijo. Tudi prvi denar sem služila tako, da sem statirala v gledaliških predstavah.

Sodelovali ste tudi pri slovenskem filmu Petelinji zajtrk ...
Pri tem filmu mi je bilo še posebno prijetno sodelovati. Spoznala sem prekrasne ljudi. Feri Lainšček, ki je napisal knjigo, je res razgledan človek. Na začetku mi je bilo zelo čudno, da sem jaz lik v njegovem romanu. Sicer tu nimam velike vloge, kar se tiče igranja, čeprav se del zgodbe vrti okoli mene.

Kakšen je občutek, ko postanete večji od samega sebe? Zdaj ste celo lik v znanem romanu.
Še iščem odgovor na to ... Tudi zame je to veliko vprašanje.

© Anže Petkovšek

Pa vam je to daleč ali blizu?
Kot bi rekel Loša (Saša Lošić iz skupine Plavi orkestar, op. a.) – jaz nase gledam s strani. Sem kot nekakšna opazovalka lastnega življenja. Sploh ne vem, kdaj je prišlo do tega, da zdaj lahko recimo nekdo piše o tem. Sicer si nisem želela postati slavna, vendar me, po resnici povedano, poleg petja in igranja nikoli ni zanimalo nič drugega. Včasih pa je cena priljubljenosti zelo strupena.

Ste morda kdaj hoteli prekiniti kariero?
Nikoli zares. Mogoče za trenutek, ko sem bila jezna ali naveličana. To pride in gre.

Katera od vaših pesmi vam je najbližje?
Vsakič, ko snemaš nov album, imaš ta občutek. Če snemaš samo zase, potem tega ne pošlji med ljudi.
Ali lahko na koncertu, ki bo 27. 9. v Križankah v Ljubljani, pričakujemo kakšno presenečenje?
Prvič, ko sem bila v Križankah, me je ta prostor popolnoma presenetil, tako da sem zdaj jaz na vrsti, da presenetim nazaj. Eden od gostov v Ljubljani bo zagotovo Loša, ki pri vas tudi živi. Je že skoraj več kot na pol Slovenec.

Na kateri kraj v Sloveniji imate najlepše spomine?
Na Ljubljano. To je zame eno izmed najlepših mest na svetu. Je tako fina in majhna. Všeč mi je miselnost vašega glavnega mesta. Tu se počutim dobro.

Poslušate ali poznate kakšne naše izvajalce?
Zdaj nazadnje sem slišala za Siddharto, ki jo zelo hvalijo. Sicer pa Zoran Predin, Lačni Franz in podobno. Magnifico je tudi super! Nekdo mi je prinesel njegov novi album, ki je res odličen.

Imate med Slovenci tudi kakšne prijatelje, znance, sodelavce?
Sodelovala sem tudi z Mojco Horvat, ki je naredila koreografijo za videospot Hrvatica in me spoznala z Vitom Tauferjem, s katerim kmalu načrtujemo tudi predstavo, tako da imam očitno več prijateljev Slovencev iz drugih krogov, ne tako strogo glasbenih.

Kje s koncerti zaslužite več , pri nas ali na Hrvaškem?
Ne vem. Manjši koncerti so cenejši. Izziv so vedno večji koncerti, ki za sabo povlečejo kup dodatnih stroškov – več opreme, več zaposlenih, večjo produkcijo.

© Anže Petkovšek

Ste do danes zaslužili dovolj, da se lahko v miru upokojite in nehate nastopati?
Seveda sem poskrbela za svojo varnost. Če veliko daš, dobiš v enaki meri nazaj. Ampak s tem je takole – tako kot pride, tudi gre. Znam biti nevarna, ko grem po nakupih.

Ste imeli kdaj v Sloveniji neprijetne izkušnje?
Nikoli.

Kaj pa tiste najprijetnejše?
Slovenci so ljudje, ki se znajo resnično zabavati. In tako je tudi na mojih koncertih.

Ste kdaj razmišljali o selitvi v drugo državo?
Seveda. Ko sem bila prvič v Avstraliji, sem razmišljala o tem, da bi se preselila v Sydney. In ko sem šla v Tokio, se mi je zgodilo enako. Vedno, ko nekam odpotujem, sem očarana in se hitro navdušim.

Potem radi potujete?
Do zdaj se še nisem naveličala. Ljudje si kdaj to predstavljajo malo preveč razkošno. Se je tudi že zgodilo, da sem iz avta stopila neposredno na oder. Zna biti naporno.

Menjate spremljevalno skupino?
Težko se poslavljam od ljudi, tako v zasebnem kot tudi v poslovnem življenju, zato imam že dolgo stalen bend.

Vaši studijski posnetki so zelo pop, na koncertu pa vse spominja na rock.
Težko bi rekla, kaj je pop ali rock. Recimo, nikoli ne bi mogla peti samo balkanskega melosa.