Saša Einsiedler: "Nisem mogla verjeti, da so ljudje tako privoščljivi in nesramni"

Priročnik Razšla sva se ne bi mogel biti bolj uporaben, saj je znano, da razpade skoraj polovica zakonov. Zakaj menite, da je tako?
Razlogov za tako številne razveze je veliko, omenila bi (pre)visoka pričakovanja, s katerimi vstopamo v partnerstvo in napačno razmišljanje, da je "partner tukaj ob meni zato, da bo zadovoljeval moje potrebe in me naredil srečno". Prav tako ima po moje velik vpliv t.i. finančni stres, pa pomanjkanje časa -  včasih se zdi, da zakonci samo razvažajo otroke, delajo za službo še zvečer, vmes pa skušajo ustrezati družbenim normam... Res pa je tudi to, da je bilo včasih veliko težje ločiti se tudi zaradi pečata, ki si ga s tem prejel. Danes takšne stigmatizacije sicer ni več, čeprav je globoko v nas še vedno zakoreninjena ...

Tudi sami imate izkušnje z ločitvijo, ena je bila tudi precej javna. Kako ste takrat to doživljali. Ločitev sama po sebi je že tako naporna, če se "umazano perilo" pere v javnosti, pa še toliko bolj.
Res je, imam kar dve izkušnji in to, da si na očeh javnosti, je še toliko težje. Spominjam se občutkov sramu, žalosti, krivde, potem pa vsa ta natolcevanja v javnosti, neresnice, samo da se je bolj bralo... Nekaj časa sem še brala komentarje pod raznimi članki, pa sem se vedno znova razjokala, saj nisem mogla verjeti, da so nekateri ljudje tako privoščljivi, da so tako nesramni. Sploh me niso poznali, ničesar niso vedeli o meni, pa so pisali, kot da me poznajo od blizu in si dajali duška z res zlobnimi pripombami. No, potem pa sem se nekega dne odločila, da ne bom več spremljala ničesar, kar se piše o meni. Spoznala sem namreč, da so ti ljudje veliko bolj nesrečni, kot pa sem jaz in da je pomembno zgolj to, kaj o sebi mislim jaz in kaj mislijo tisti, ki me imajo radi.

Kako ste prebolevali ločitve in kaj bi Saši takrat svetovali z znanjem in izkušnjami, ki jih imate danes?
Predvsem bi vstopila v tisti čas in si dala objem ter zašepetala, da bo vse v redu. Skrbelo me je toliko stvari, kako bodo otroci, kako jih bom preživljala, kaj bo za njih pomenila ločitev ... Zase nisem kaj dosti skrbela, vedela sem, da bom speljala. Bi si pa svetovala, da bolj popazim tudi nase in da je vsakomur naloženega toliko, kolikor zmore. Na srečo sem imela ob sebi takrat prijateljico Lilo, ki mi je res pomagala in bila moja mentorica. Tudi zato sem se tako hitro postavila na noge.

Kaj pa sama odločitev za ločitev, mnogi se namreč sprašujejo, kdaj vztrajati in kdaj odnehati. Kaj bi jim svetovali?
Sama se vedno nagibam k temu in tako svetujem tudi ljudem, ki me prosijo za pomoč, da poskusita vse, da bi ohranila zakon. To sem napisala tudi v knjigi Razšla sva se - postavljam nove temelje. Pojdita na svetovanje, zagotovo se nista srečala in se zaljubila po naključju. Drug drugemu prinašata pomembna sporočila, poskusita jih razbrati. Izbirajta modro, vse je odločitev! Seveda pa nisem za vztrajanje v mrtvem zakonu, tam, kjer se trudi in vlaga samo eden, ali je prisotno kakršno koli nasilje.

Osebni arhiv

Na kakšen način je treba otrokom predstaviti razhod?
To je odvisno od tega, koliko so otroci stari. Je pa to težko zanje, ne glede na starost, razen v družinah, kjer je na primer prisotno nasilje, tam otroci velikokrat komaj čakajo, da se starša ločita. Pomembno je, da smo iskreni, da otrokom povemo, da niso nič krivi in da jih imamo radi, ne glede na to, da se starša razhajata. Pomembno je tudi to, da ne govorimo drug čez drugega, da otrokom ne osiramo partnerja, da ne izkoriščamo otrok za vojno proti zakoncu... Veliko je stvari, ki jih lahko naredimo, da je otrokom lažje. Ampak za to moraš biti zrel, ne sme te voditi ego, ampak res zavedanje, da gre za tvoje otroke.

Kaj bi bil vaš nasvet številka ena, ko pride do razhoda oziroma ločitve?
Moj nasvet bi bil, da si dovolimo žalovati za izgubljenim partnerstvom. To žalovanje ima kar nekaj obdobij, vse sem zelo razumljivo zapisala v knjigi, predvsem pa sem nanizala predloge, kakšne vaje lahko delamo, kako si pomagamo. Zavedati se moramo, da z ločitvijo ni konec sveta. Da zaradi tega nismo slabi ljudje, da tudi če nas partner prevara, s tem ne izgubimo svoje vrednosti. V trenutkih po razvezi je dobro imeti ob sebi ljudi, ki nas imajo radi, nam pomagajo, nas potolažijo kadar smo žalostni in nas tudi opomnijo, da je čas, da se prenehamo smiliti sami sebi in da si začnemo postavljati nove temelje!

Sta danes srečni v ljubezni? Če ste, kaj ste naredili drugače, da je trenutna zveza uspešna?
Moja zveza z Andrejem traja že enajsto leto in sem hvaležna, da sva uspela vzpostaviti odnos, v katerem sva oba srečna. Seveda je drugače, ko nimaš skupnih otrok, pa vendar - oba sva s seboj prinesla razne "nahrbtnike" iz preteklosti in s pogovorom ter delom na sebi, večino uspela odvreči. Oba sva modrejša, zrelejša, res pa je tudi, da sva si precej podobna in imava enake vrednote.

Verjetno pa je prvo pravilo, da do razhoda ne pride, izbrati pravo osebo zase. O tem nas nihče ne uči, večina zvez se začne kot ljubezen na prvi pogled, v katero gremo s srcem in ne z glavo. Kaj bi morali imeti v mislih, ko izbiramo življenjskega sopotnika?
Nekoč sem nekega znanega terapevta slišala reči, da bolj, ko si zaljubljen, več stvari moraš pri sebi razrešiti. In res je - ko se zaljubimo, sploh ne vidimo znakov, ki nam napovedujejo težave. Če imamo srečo, da sta oba partnerja pripravljena na skupno rast, na spreminjanje vzorcev, če sta iskrena, potem je to super. Zagotovo pa bi bilo dobro, da se partnerja malo pogovorita o stvareh, kot so vrednote, pričakovanja, kako bosta vzgajala otroke, kje si želita živeti, kako z denarjem, kaj za koga pomeni higiena... tisoč in ena stvar. Ko bi zaznala, da imava na nekem zame ključnem področju nasprotujoča si mnenja ali vrednote, bi bilo že dobro razmisliti, naj vezo nadaljujem ali ne. Če na začetku stvari ne delujejo, v prihodnosti skoraj zagotovo tudi ne bodo, ampak se samo poslabšajo. Sploh ženske pa smo velikokrat takšne, da upamo, da "se bo spremenil". Pa se največkrat ne.