V finalni oddaji ste se urezali že v prvi minuti …
Ja, bila sem zelo jezna sama nase. Sicer sem zelo nerodna oseba in cel Masterchef se ni zgodilo nič, potem pa se je zgodilo v zadnji oddaji. Bila sem pod takšnim vplivom adrenalina, da nisem vedela, da sem se porezala, nič nisem čutila. Med odmorom se mi je začelo vrteti, vzela sem tableto proti bolečinam, čutila sem mravljince, vrtelo se mi je, izgubila sem kar nekaj krvi. Po oddani glavni jedi me je zdravnica prestrašila, ko je rekla, da bi rano morali že zašiti in da se lahko zgodi, da ne bom čutila prsta … Noro!
Kako pa je s prstom zdaj?
Prsta še zdaj deloma ne čutim, težko ga prepogibam. Živci v prstu, ki so bili poškodovani, se lahko celijo tudi do pol leta, tako da ga moram čim manj obremenjevati. Ureznina je bila res globoka, kri se kar ni in ni ustavila še naslednja dva dni. Šivati bi morali v prvih petih urah in smo to zamudili, tako da je zdaj tako, kot je. Bo že (smeh).
Kaj vam pomeni, da ste prva ženska zmagovalka v kuharskem šovu pri nas?
Zame je to en res lep naziv in s tem sem dokazala, da lahko zmagamo tudi ženske. Tudi me smo borke, se ne predamo in ne podležemo pritisku. Masterchef je zelo stresen, a je trud vedno poplačan.
Kako boste unovčili denar?
Moj oče je rekel, da bi se moj brat v šov prijavil zaradi denarja, jaz pa zaradi naziva in pokala. Seveda, denar pride prav. Definitivno bom pomagala staršem. Ne bom se preveč zaletavala v stvari, to bi rada čim bolje vnovčila in iz tega 'potegnila' čim več, predvsem pa upam, da se bodo odprla kakšna lepa vrata. Vem, da moraš na vsako stvar gledati z neko mero razuma. Tiste prve emocije je treba malce umiriti in počakati, da prvi val navdušenja mine. Rada bi se utrdila, zato bi rada še nekaj časa delala pod okriljem koga, ki to res obvlada. Spontano naprej z nogami na tleh. Masterchef mi je dal neko novo zaupanje samo vase. Vem pa, da je to premalo denarja, da bi lahko začela nek svoj posel popolnoma iz nič.
Kam boste postavili pokal?
Ima lepo mesto doma, če bom kdaj imela kakšen bistro, bo stal tam. Ga je pa oče po finalni oddaji komaj spustil od rok, sem komaj prišla do njega (smeh).
Pri predjedi sta oba z Elvisom v finalu pripravljala lososa. Vam je to dalo dodaten zagon ali ste se tega ustrašili?
Nisem se ustrašila. Prav to je čar Masterchefa – ista sestavina lahko izpade na dva popolnoma različna načina, kar sva z Elvisom tudi prikazala tako pri pripravi in predstavitvi.
Kako bi opisali Elvisa kot nasprotnika?
Je zelo mlad fant, mi pa je zelo prirastel k srcu in mi je bil kot mlajši brat. Sem ga nekako vzela pod okrilje, ga bodrila, ker zelo niha z razpoloženjem. Je pa super dečko, z dobrim srcem, kar je najbolj pomembno. Kar se kuhanja tiče pa imava oba še veliko rezerve, tako da sva oba perspektivna, kot je Luka rekel. Definitivno bi pa rada v prihodnosti še kaj sodelovala z njim. Pustimo se presenetiti.
Kaj je bilo najbolj stresno v Masterchefu?
Zame mogoče pričakovanja mojih domačih. Prijateljica, s katero sva skupaj že od malih nog, mi je že takoj rekla, da bom zmagala. Je bila zelo zagnana in večina ljudi, ki me pozna, vedo, da sem zelo trmasta in da vedno ciljam na zmago. Sama vase nisem toliko zaupala, kot so drugi verjeli vame. Ta pritisk drugih je bil zame najhujši.
Ste kaj prvič pripravljali v Masterchefu?
Ja, itak! Kakšna krvavica, ki je sicer sama nikoli ne bi izbrala in potem moraš iz nje narediti nek masterchef krožnik. Ta izziv mi je bil zelo všeč. Takrat sem doživela pristen masterchef, saj je prišla še Katrina iz ZDA. Američani dajo več poudarka na kuhanje in na energijo, Slovenci pa dajo veliko na šov, na dogajanje, na dramo … Tudi priprava oslička je bilo zanimivo.
Kdo te je navdušil nad kuhinjo?
Navdušil me je moj oče, on je tisti, ki je zaslužen za to. Vedno, ko je pripravljal nedeljska kosila, sem sedela zraven in opazovala, spraševala okušala … To je bil tisti začetek. Potem pa sem gledala kuharske oddaje in tu dobivala ideje. Sem pa zelo vizualni tip človeka. Nekaj vidim in poskusim to pripraviti, zelo ne maram slediti receptom.
Ste dobili že kakšno poslovno ponudbo?
Prav poslovno, da bi se z nekom že kaj prav dogovorila, ne. Delala bom kmalu na nekem dogodku v Pivki, potem me je k sodelovanju povabil tudi Miha iz lanskega Masterchefa … Mislim, da se mi bo šele zdaj začelo dogajati. Po eni strani imam pa v sebi strah, kaj če me ne bo nihče poklical? Ampak verjetno bo šlo vse v pravo smer. Sicer pa sem borka in nikoli mi ni bilo nič podarjeno in si bom sama ustvarila svojo pot in svojo zgodbo.
Torej bomo lahko vaše jedi poskusili na dogodkih in ob določenih posebnih priložnostnih?
Ja, tako je. Rada bi, dokler smo prepoznavni, to čim bolje izkoristila, se predstavila čim večim ljudem, da ljudje to doživijo. Me pa zanima catering, mogoče, da bi imela bistro, podoben Binetovemu. Če realno pogledaš, na Obali ni nič pametnega za jesti – imaš pico in imaš pohane kalamare. Poleg tega pa je tukaj pozimi zelo težko, dela se samo čez poletno sezono. Želja je, seveda, ampak kaj več pride z leti, ko se utrdiš.
Kako hitro ste se vrnili za štedilnik, ko ste zapustili Masterchef?
Kakšne tri dni nisem kuhala, predvsem pa zato, ker sem se morala spočiti. Če je ljubezen do kuhanja, se z veseljem vrneš za štedilnik (smeh).
