Sanela Kšela je v šovu Poroka na prvi pogled svojemu soprogu Andražu med pogovorom zaupala, da je pri enajstih letih izgubila očeta, za Žurnal24 pa je razložila, kako se je soočala s to bolečo izgubo.
"Na začetku sem se z očetovo smrtjo soočala tako, da se z njo nisem soočala ... Njegova smrt je bila ena od tistih stvari, zaradi katerih se je v mojem življenju postavil čustveni zid. Takrat sem se začela zapirati vase, v neko bolečino in žalost. Da se nisem znala takoj s tem spoprijeti, je začelo prihajati na površje kakšnih pet let pozneje. Takrat sem ugotovila, kako močno ga pogrešam in da vseh teh čustev - žalosti in tudi jeze - nisem dala iz sebe. Ta čustva so takrat privrela na plano. Začela sem se poglabljati v tematiko žalosti, žalovanja, kako čustvovati in izražati neprijetne občutke. Naučila sem se, da je pomembno, da sprejmemo svoja čustva, tudi neprijetna in žalostna. Dovolila sem si čutiti. Trajalo je dve leti, da sem prebolela to smrt, da sem prišla do stopnje, ko me spomin nanj ni več spravil takoj v jok, in da sem njegovo smrt sprejela kot del življenja."
Sanela se je s to bolečino spopadala sama. "V zadnjih mesecih sem začela hoditi k psihoterapevtu, ker sem ugotovila, da nekaterim stvarem še nisem prišla do dna," je še povedala in dodala, da je v moških, s katerimi se je romantično zapletla, našla veliko očetovih lastnosti. "Opazila sem, ko sem začela z zmenki, da sem spoznavala fante, ki so imeli podobne lastnosti kot moj oče - pozitivne, predvsem pa negativne. Ta vzorec sem načrtno prekinila. V zadnjih dveh letih se ni več ponovil. Zavedam se, da če bi bil živ, bi bilo moje življenje verjetno drugačno. Ne vem, če bi se ukvarjala s kitajščino ali živela na Kitajskem. Morda bi moje življenje steklo v bolj varno smer. Z maminim zaupanjem sem šla v svet. Če bi bil oče živ, morda ne bi prišla tako daleč."
V Kitajsko se je zaljubila takoj
Njena ljubezen do Kitajske se je začela leta 2012. "Po spletu okoliščin sem se znašla na študijskem programu španščine in književnosti ter kultur vzhodne Azije na Filozofski fakulteti. Izbrati sem morala med tremi jeziki in se odločila za kitajščino, 10 mesecev pozneje pa sem že šla prvič na Kitajsko, se popolnoma zaljubila in se prepisala na samostojni program sinologije."
Kaj ji je bilo v tej deželi najbolj všeč? "V prvi vrsti jezik, utrip mest, barve, večeri, ko se prižgejo luči, druženje, ki je tam v ospredju, raznolikost narave in odnos Kitajcev do tujcev, ki zna biti lep."
Navdušenje nad moškimi iz te dežele pa je manjše ... "Tam nisem našla nobene simpatije. Zavedati se moramo, da so kitajski moški videti mlajši, ker nimajo brade," je razložila.
