Magazin > VIP
2351 ogledov

"Rak mi je bil z nekim razlogom namenjen"

Barbra Drnač, onkologija
1/5
Osebni arhiv
Pred dnevi je Barbra Drnač na svojem profilu objavila fotografijo, ki je nastala med zahrbtno boleznijo, ki jo je prebolevala. Razkrila nam je občutke med in po raku ter povedala, kako gleda v prihodnost.

Minilo je dobro leto, odkar je novinarka, voditeljica in velika ljubiteljica plesa Barbra Drnač prejela zadnjo kemoterapijo, potem ko je zbolela za rakom na dojki. "Nikoli se nisem skrivala, res pa je, da o bolezni eno leto nisem govorila na glas. In to zato, ker nisem imela še kaj povedati. Ko sem se počutila močno in pri zavesti, sem spregovorila na glas in tako vedela, da bom marsikomu s tem pomagala," je začela svojo izpoved. Še vedno hodi na preglede in se vzporedno zdravi z belo omelo, saj je treba, kot sama pravi, najti vzroke, kako preprečiti kakršnekoli možnosti, da bi se rak razvil ali ponovil.

Strahu se ne bo nikoli znebila

Premagovanja bolezni se je lotila z veliko poguma, pa tudi veliko strahu. "Bilo me je zelo strah. Strah pred prvo kemoterapijo je bil grozljiv. Jokanje, stokanje, ampak danes bi rekla, da je bilo to še najmanj," je povedala. "Strah je še vedno prisoten, ne bom se ga znebila do konca življenja. Čeprav se ga ne bom znebila, ga znam obvladati, kar je velika prednost. Strah je največji zaviralec v našem življenju in tega ne maram. Treba se je razvijati naprej, ne glede na to, koliko si star."

Hčerka o njej napisala seminarsko nalogo

V največjo oporo sta ji bila hčerka Tereza in partner Bojan. Najbolj jima je hvaležna, da sta bila takšna, kot sta. Bojan ji je stal ob strani, v dobrem in slabem, kot sam velikokrat reče. Poslušala je veliko zgodb "o mojih dojkarskih sošolkah, kot jim sama rečem, kako so jih možje zapustili, ker nimajo več obeh dojk, ker so iznakažene". "Bojana moja silikonka ne moti, psihično mi je dal moč," je povedala.

V veliko pomoč ji je bila tudi hčerka, ki se je odločila in ji rekla: "Mami, ti boš šla na to trnovo pot, premagala boš to rakovico in to je to." Barbra se je bala, da je s svojo boleznijo ne bi preveč obremenjevala. Hčerka je o mamini izkušnji celo napisala seminarsko nalogo z naslovom Moja mama, moja inspiracija in jo tudi fotografirala, ko je bila brez las. Fotografija je nastala po tretji kemoterapiji. "Takrat sem imela še lepe nohte, ta del telesa je pri meni zelo trpel," je potožila.

Nohti so ji več pomenili kot plešavost

Plešavost plesalke ni tako motila kot prav uničeni nohti. "Vedela sem, da bodo po koncu terapije zrasli lasje v dveh mesecih, kar pa sploh ni problem, ker sem kratkolaska. Bila sem psihično pripravljena. Šla sem v Celje po lasuljo, že prej pa me je moja frizerka pobrila," je zaupala. Bolj so jo motili nohti. "Imela sem izjemno grde nohte. Krhke, lomljive, grde. Pri mojem poslu so roke zelo pomembne. Imela sem in še imam fetiš na nohte. Začeli so odstopati, tudi na nogah, in to boli kot sam satan. Sedaj pa je vse v redu."

Radikalna sprememba pri prehrani

Ko je izvedela za bolezen, je spremenila tudi prehrano. Po nekaj letih je spet začela jesti meso, pred tem je bila več let vegetarijanka. Prej ni jedla kuhanih jedi in ji ni bilo pomembno, kaj in kako je pojedla. Sedaj doma veliko kuhajo, pravi, partner in hčerka pa tudi pazita pri prehranjevanju.

Piše priročnik s praktičnimi nasveti

O svoji izkušnji pa je začela pisati tudi knjigo, o kateri pravi, da bo to bolj priročnik za obolele. Sama je med boleznijo najbolj pogrešala praktične nasvete in prakso, ki je zdravniki ne dajo. Manjkal ji je celostni pristop, zato bo priročnik, ki bo po njenih napovedih izšel konec leta, pomagal marsikomu, ki se sooča z zahrbtno boleznijo.

Poudarja še, da se bolezni ne smemo bati ter da je treba o njej na glas govoriti. In govoriti o njej kot o bolezni, ki je ozdravljiva. "Diagnoza raka ni smrtna obsodba in treba se je je lotiti tudi na malo humoren način," sklene Barbra.

Zaradi občutljivosti teme smo izključili možnost komentiranja.