Jerneja Ropas je 31-letnica z Vranskega, ki svojo ljubezensko srečo išče v šovu Poroka na prvi pogled. V eksperimentu je poročena s simpatičnim Kristjanom, kako pa se bo njuna ljubezenska zgodba odvijala v prihodnje, bo znano kmalu. Jerneji v življenju ni bilo postlano z rožicami. Sama je pri komaj 16 letih doživela izkušnjo, ki ji je zaznamovala celotno življenje - bila je namreč posiljena. O tem je spregovorila tudi za Žurnal24.
Kako se je zgodil tragičen dogodek, ki vam je zaznamoval življenje?
Pri 16 letih sem bila v svoji najstniški, uporniški in raziskovalni fazi, ko sem poskušala odkriti svet in tudi sebe. Bila sem še nezgrajena oseba, ki je iskala svoje mesto pod nebom. Navezovala sem stike in spoznavala ljudi. Pri 15. sem začela delati v lokalu, kjer je bilo veliko strank. Vsem sem zaupala in jih imela za prijatelje, se z njimi družila in tako je bilo tudi tisti dan. Ne vem, kaj je ta oseba natvezila drugim, ampak kar naenkrat sva ostala sama. O tem sem govorila samo s svojo družbo, pa še to sem znala povedati zelo površinsko in med vrsticami. Tako, da dejansko nihče ni mogel razbrati moje situacije. Tako je bilo tudi doma, vse sem skrivala za nasmehom.
Kako vas je to zaznamovalo?
Ker sem bila takrat v fazi iskanja same sebe, saj vemo, kakšni smo kot najstniki, niti nisem mislila, da me je dogodek zaznamoval, prizadelo pa me je kmalu po dogodku, ko sem spoznala fanta, ki sem mu vse to zaupala in, kar mi je danes logično, se je takrat ustrašil. Bila sem psihično nestabilna, imela samomorilska nagnjenja in to je bilo za mladega fanta preveč, preveč zakomplicirano in nerazumljivo. To je bilo približno 4 mesece po dogodku, ko sem se dokončno sesedla.
Kdo vam je pomagal?
Omenila sem že, da sem imela samomorilska nagnjenja in tisti dan sem šla obiskat tega fanta, kar ni bilo nič drugega kot sol na mojo rano. Nisem več videla izhoda. Tako sem stala na mostu, ki je vodil čez reko Savinjo. Vanjo sem metala vse svoje zapiske, misli in se spogledovala z globino. Kar naenkrat je ob meni stal gospod, vem samo, da me je vprašal: "Ja, punči, kaj pa delaš". Ne spomnim se odgovora, vem pa, da sem sama sebe vprašala: “Ali se boš borila ali pa zaključila.” Spomnim se, da sem si rekla: “Jerneja, zakaj bi povzročila trpljenje ljudem, ki te imajo radi.” Tukaj sem imela v mislih predvsem svoja starša in svoje sestre ter brata. Vedela sem, da sama ne bom zmogla, zato sva šla potem skupaj s tem gospodom v prvi lokal, kjer sem mu zaupala svojo celotno zgodbo. Tako zelo hvaležna sem, da sem bila slišana. Ta gospod je poklical svojo ženo, s katero sta me odpeljala k dežurnemu zdravniku. Tja me je prišla iskat mami, ki me je z napotnico odpeljala na psihiatrični oddelek. Kakšen šok je morala doživljati, ker sem bila vedno nasmejana in dobre volje. Hvaležna sem temu gospodu in njegovi ženi ter celotni svoji družini, ki so mi bili kasneje v oporo.
Kako ste si pomagali sami in kakšne so bile posledice tega dogodka?
Po šestih dneh sem bila odpuščena iz bolnišnice, kjer sem sebi in njim obljubila, da se bom borila. Tam sem dobila tudi željo po tem, da bi jaz pomagala drugim. Šport in tek pa sta nekaj, kar me je že prej ohranjalo na nekem stabilnem mestu in sem se tudi takrat zatekla k njemu. Kasneje so prišla nihanja med zdravim in nezdravim življenjem. Ampak, ko je bilo psihično naporno, sem se vedno zatekla k športu. Tako sem vsa leta nihala med zdravim in nezdravim načinom življenja. Za posledice dolga leta nisem vedela, niti si jih nisem želela priznati, poskušala sem živeti normalno najstniško in mladostniško življenje, pri 18. sem stopila tudi v daljše razmerje, ki je trajalo 3 leta, vedno pa sem se nekako zatekla v toksična, nezdrava in manipulativna razmerja. Najbrž je bil občutek manjvrednosti res tako zelo prisoten v meni, vse do zadnjega razmerja pred tremi leti, ki pa je bil neverjetno ogledalo za vse moje slabe razvade. Po tem razmerju sem se odločila, da opustim nočno življenje in alkohol v celoti, želela sem biti boljša in narediti korak naprej. Od tukaj tudi moja preobrazba telesa in načina življenja. Posilstvo na moje spolno življenje v razmerju ni toliko vplivalo kot na samo pot do razmerja. Strašno nezaupljiva sem bila, zato sem bila skoraj deset let samska, v vmesnem času sem si dajala priložnost spoznavati ljudi, ampak nekako sem vedno zgodbo zaključila s prijateljstvom, ki je bilo zame bolj varna izbira. Če sem že dala nekomu priložnost, ko sem videla potencial varnosti, pa je hitro na plan prišla kakšna zadeva, ki je sprožila, da pobegnem. Sploh kakšen stavek, da je to, kar se mi je zgodilo, sramota in naj o tem ne govorim. Da to plat sebe sedaj dokončno razumem in sprejemam, pa sem hvaležna eksperimentu Poroka na prvi pogled.
Pojdite na šov če rabite psihoterapijo!!!
po 15.letih se je spomnila,samo da pride v novice in na naslovnice